Gospod iz Norveške je Petra Prevca že povabil k njim

Ko je Peter Prevc v začetku februarja sporočil, da bo po koncu sezone sklenil svojo blestečo športno pot, je presenetil marsikoga. Še toliko bolj zaradi uspehov, ki jih dosega v tej zimi. Kot je 31-letni zlati orel iz Selške doline zatrdil v pogovoru za Delovo prilogo o Planici 2024, si ne bo premislil. Ob tem je poslavljajoči se šampion razkril marsikaj zanimivega o svoji izjemni karieri, najsrečnejših trenutkih, razočaranjih, trenerjih, družini, prihodnosti slovenskih skokov in svoji zadnji tekmi v Planici.

Kolikšna je verjetnost, da si boste premislili?

»Po mojem za to ni možnosti. Ko se nekaj odločim, pri tem vztrajam.«

A ne bi bili prvi skakalec, ki bi se iz športnega pokoja vrnil na tekme.

»Seveda ne, samo Janne Ahonen se je vrnil trikrat ali štirikrat, Primož Peterka pa se je poslovil kar petkrat. Marsikdo mi reče, naj podaljšam. A ko se nekaj odločim, si zlepa ne premislim. Poleg tega se mi zdi, da je športno pot bolje skleniti s spodobnimi dosežki, kot pa da se vso sezono boriš za točke v celinskem pokalu. Ne, kot profesionalni športnik se v skoke ne bom vrnil, morda bom šel še kdaj skočit za hobi.«

Med stare orle?

»V bistvu so me veterani že povabili medse. Ko so imeli pred kratkim v Planici svetovno prvenstvo, me je en gospod iz Norveške že povabil, naj prihodnje leto pridem k njim. Ko sem mu rekel, da moram počakati še tri leta, preden se bom lahko udeležil njihovih tekem, mi je odvrnil, da je on vodja in da meni ne bo treba čakati tako dolgo.«

Čemu pripisujete uvrstitve na zmagovalni oder, ki ste jih nizali, potem ko ste sporočili svojo odločitev o koncu športne poti? Ste se takrat znebili bremena lastnih velikih pričakovanj?

»Morda je res nekaj na tem. Po tistem sem si manj zameril, če se mi ni izšlo po načrtih.«

So vam dali uspehi misliti?

»Predvsem so me pomirjali in mi dajali potrditev, da sem še vedno sposoben doseči vrhunske rezultate.«

Ste imeli kdaj težave z vzdrževanjem ustrezne teže?

»Še zdaj jih imam. Ko sem postal član reprezentance A, mi je tedanji fizioterapevt Boštjan Ahačič rekel, da bom težko ohranjal malo kilogramov, ker imam veliko mišic. To je sicer zelo dobro za življenje, ne pa za smučarske skoke.«

Kako ste se z leti navadili na ta boj s kilogrami?

»Če sem iskren, se je bilo vsako leto težje septembra in oktobra znebiti določenega števila kilogramov. Ljudje se nekako redimo vse življenje, a pri 20 letih hujšanje niti ni takšna težava. Metabolizem je hitrejši, poraba kalorij večja, hitrejša je tudi regeneracija. Z leti se to upočasni, čemur se je treba prilagoditi. Ko si uspešen, ni tako težko vzdrževati ustrezne teže, precej težje je takrat, ko ti ne gre.«

V tej sezoni je Peter Prevc večkrat spomnil na svoje zlate čase. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

Kako bi opisali glavne trenerje, s katerimi ste sodelovali?

»Ko sem prišel v reprezentanco A, je bil glavni trener Matjaž Zupan, ki je bolj tih in veliko za računalnikom. Veliko razmišlja in nato posreduje podatke, ki jih potrebuješ. Naslednji je bil Goran Janus, ki je imel zelo močno vizijo. Tako močno je zaupal vate, da si si začel zaupati še sam. To si moraš, da se upaš vreči v prazno. Gorazd Bertoncelj, s katerim smo delali malo časa, je tudi zelo študiozen. V njegovem obdobju smo veliko proučevali zlasti opremo. Robert Hrgota je po eni strani bolj nežen trener, vendar ti da jasno vedeti, da moraš delati zaradi sebe in ne zato, ker ti on reče, da je nekaj dobro. Skoraj vso kariero pa sem sodeloval z Janijem Grilcem, ki je bil ves čas nekje zadaj, da je držal palico.«

Kdaj ste bili najsrečnejši v karieri?

»Po prvem mestu v Innsbrucku leta 2016, to je bila moja največja zmaga. Nadvse sem bil vesel tudi ekipnih kolajn na olimpijskih igrah leta 2022 v Pekingu.«

Bolj kot posamičnih odličij na OI v Sočiju 2014 in leto prej na nordijskem SP v dolini Fiemme?

»No, morda bi med svoje najsrečnejše trenutke uvrstil še kolajni iz Predazza. Na teh prireditvah – kot sem že omenil – žal nisem znal posrkati vsega, kar se je zgodilo. Iz tekmovalčevega zornega kota je ob uspehih videti takole: skočiš, osvojiš odličje, daš prvo izjavo za FIS, greš na kontrolo opreme, razglasitev, sledijo pogovori z novinarji … Po vsem tem si tako utrujen, da si želiš le še, da bi bilo čim prej vsega konec. Naslednji dan pa imaš že trening ali spet tekmo. Sam si ob takšnih uspehih nikoli nisem znal vzeti časa zase, da bi se ozrl nazaj, in si rekel: »To je bilo pa res dobro.« Med svoje najsrečnejše trenutke bi kajpak uvrstil še svetovni rekord (250 m) iz Vikersunda 2015.«

Kdaj pa ste bili najbolj potrti?

»Dan po doseženem svetovnem rekordu, ko sem v finalu druge tekme pristal že pri 110 metrih. Takrat se mi je podrl svet. Zelo razočaran sem bil tudi na olimpijskih igrah leta 2018 v Pjongčangu, kjer mi na tekmah ni in ni šlo. Čeprav je izven skakalnic vse delovalo, nisem sestavil dveh spodobnih skokov.«

Kaj pa po finalu leta 2015 v Planici, kjer se vam je skozi prste izmuznil veliki kristalni globus?

»Ne, takrat nisem bil žalosten. Malo sem bil jezen na Jurija (Tepeša). Ko sem ga vprašal, kako se je lahko to zgodilo, mi je mrtvo hladen odvrnil, da bi lahko na kateri od prejšnjih tekem skočil bolje in bi imel globus. Potem sem se pomiril. Morda mi je zdaj malo bolj žal za tisto Planico. Navsezadnje bi lahko tedaj tudi Schlierenzauer poletel deset metrov dlje in bi bil uvrščen pred Freundom, kar bi bilo dovolj za mojo skupno zmago.«

Peter Prevc se je s Timijem Zajcem, bratom Domnom Prevcem in Lovrom Kosom konec januarja na Kulmu veselil moštvenega naslova svetovnih prvakov v smučarskih poletih. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

Kako bi veselje ob osvojitvi, recimo, olimpijske lovorike primerjali s srečo ob rojstvu otroka? Je to sploh mogoče?

»Ne. Ne vem, ali je to že v človeški naravi, a ko se rodi otrok, je to popolnoma drug svet. Nekaj, kar skupaj ustvarita dva človeka, se ne more primerjati z ničemer drugim. Zame so otroci dar.«

Lani ste mi zaupali, da Ludvik že smuča. Kaže zanimanje tudi za skoke?

»Zdaj se je ogrel za smučarski tek. Mi je rekel, da je nadarjen za ta šport. S tekaškimi smučmi je tudi malo skakal in moram reči, da ima kar dobro ravnotežje.«

Ga boste kam usmerjali?

»Ne. Ima pa resnično veliko energije. Če ne miga vsaj tri ure, se sploh ne utrudi in potem ne more zaspati. V Radovljici se povzpnemo na Sv. Petra, kar nam vzame dve uri, a Ludvik brez težav vso pot hodi zraven.«

Glede na to, kako uspešni skakalci ste Prevci, bi utegnil imeti dobre gene za skoke.

»No, tudi žena Mina je bila športnica, pa njen oče je bil zelo dober smučar. Bomo videli, kam bo Ludvika vodila pot. Če bo izrazil željo za skoke, ga bom peljal na skakalnico. Ali pa v kolesarski klub, če bo želel kolesariti. Na koncu staršem ne preostane kaj drugega.«

Mar drži, da bi že lani postavili smuči v kot, če ne bi na nordijskem SP grdo padli med treningom na Bloudkovi velikanki?

»Če bi na svetovnem prvenstvu v Planici osvojil zlato kolajno, bi zaključil kariero. To so ob Mini vedeli le še trenerji.«

Kaj boste počeli po koncu športne poti?

»Nisem se še odločil. Za zdaj si še puščam odprte možnosti, da najprej sam pri sebi razčistim, kaj bi me veselilo. Zadnjih 15 let so mi drugi pisali urnik, po koncu sezone pa se bo zame začelo novo obdobje. Ali bo to šest ur pisarne na dan ali kaj drugega, moram še ugotoviti.«

Poslej bo imel več časa za ženo Mino in otroka. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kaj bi izbrali v tem trenutku?

»Razmišljal sem o tem, da bi šel najraje za pol leta delat v gozd. Tam ropota le motorna žaga in se ti ni treba ukvarjat z nobenim človekom. Zapolnjen sem namreč s človeškimi stiki oziroma z neznanci. Ko kot prepoznaven športnik hodiš po svetu, te vsi poznajo, ti pa nikogar. Tako na nek način vsakomur nekaj daješ.«

Zaradi tega bi se radi malo umaknili?

»Da. Potem pa bomo videli, kaj bo prinesel čas.«

Znate rokovati z motorno žago?

»Ne bom trdil, da jo obvladam, se je pa ne branim vzeti v roke. Ko jo dolgo držim, niti žlice ne morem več prinesti do ust.«

Se vidite kdaj v vlogi glavnega trenerja?

»Zdaj zagotovo ne, saj bi to pomenilo, da bi bil spet vso zimo zdoma. Ne vem, kako bom na to gledal čez 20 let, a se mi zdi, da je to bolj malo verjetno.«

Kako vidite prihodnost slovenskih skokov?

»Zdi se mi, da po 10, 15 letih ni močnejšega zaledja. Za nastop na ekipni tekmi v svetovnem pokalu se je treba zelo boriti, v celinskem pokalu, pokalu FIS in alpskem pokalu pa zdaj manjka. Zdi se mi, da se bodo morali skakalci in trenerji kar zbrcati, da bodo dvignili vse skupaj.«

S kakšnimi pričakovanji boste šli na finale v Planici?

»Brez pričakovanj. Želel si bom le čim dlje leteti.«

Kako pa bo videti zadnja tekma?

»Normalno. Kot vsaka doslej. Najlažje mi bo, če bom po prvi seriji vodil. To bi bilo idealno. Seveda težko karkoli napovem, verjamem pa, da bo nedelja zelo čustvena.«