Kar sem imel, sem vložil v minulo sezono

Jurij Tepeš je zagotovo eno najbolj prepoznavnih imen slovenskih smučarskih skokov. Čeprav je lani že sredi sezone želel končati kariero, pa se je odločil vztrajati. Njegov glavni cilj je bilo letošnje svetovno prvenstvo v poletih v Planici, ki ga je odnesel novi koronavirus. Kot pravi, bi po koncu kariere rad delal kaj v povezavi z avtomobili.

Jurij izhaja iz športne družine. Mama Zlata je bila atletinja, oče Miran Tepeš pa vrhunski skakalec, dobitnik olimpijske kolajne, nato dolga leta desna roka direktorja svetovnega pokala Walterja Hoferja. Tudi sestra Anja je bila dolgo članica slovenske skakalne reprezentance.

Kot oče, si je izbral skoke. Čeprav se je že lansko pomlad po težavni sezoni nagibal h koncu kariere, se je odločil, da bo še vztrajal. Kot je dejal, v največji meri zaradi SP v poletih 2020 v Planici, za katerega je dejal, da mu je osebno pomembnejše tudi od olimpijskih iger. A spektakel pod Poncami je tako kot druge športne dogodke odnesla pandemija novega koronavirusa.

Tepeš, ki je letos dopolnil 31 let, pravi, da vseeno o koncu skakanja še ne želi govoriti, da pa veliko razmišlja o življenju po koncu vrhunskega športa. Kot pravi, se vidi v avtomobilski industriji, saj ni skrivnost, da so poleg skokov njegova strast tudi bencinski športi.

Čas v osamitvi preživlja z ženo Nušo in kot pravi, sta ravno dovolj oddaljena od Ljubljane, da sta obdana z naravo in jima ni težko, saj nista zaprta »v beton«. Tudi medeni tedni bodo, pravi v smehu, očitno počakali še kakšno leto.

Glede na to, da ste kariero podaljšali za leto dni s ciljem, da bi se uvrstil v reprezentanco za SP v poletih v domači Planici, ste najbrž zdaj, ko so tekme na letalnicah odpadle ali so jih preložili, še toliko bolj razočarani? Razmišljate o koncu?

Žal se je izšlo, kot se je. Sam pri sebi še nisem povsem razdelal, kako in kaj, zato o tem še ne želim govoriti. Bedno je tako zame, kot za vse druge, ki so si prav tako želeli tekmovati, pa niso mogli. Odpadli so poleti; Vikersund, Planica ... Gre za tekme, na katere čakaš celotno sezono. Sploh jaz, ki sem se v bistvu pripravljal samo za to.

Kakšna je bila sicer vaša sezona? Ali je bilo težko zunaj A-reprezentance, saj ste si morali večinoma sami financirati treninge in tekme?

Na papirju sem bil sicer član B-reprezentance, a v bistvu sem celotno sezono treniral sam. Finančno breme je res veliko. To sem sicer vedel že od začetka, v to sem šel zavestno, a na koncu je vse skupaj naneslo še precej več, kot sem si predstavljal. Vendar sem vedel, v kaj sem se spustil, tako da o tem nisem tako veliko razmišljal.

Kako pa je sezona potekala glede samih treningov in tekem, je vse teklo, kot mora?

Kar se tiče vsega ostalega, kar sodi zraven, mi je bilo, po pravici povedano, letos lažje kot prejšnje sezone. Že zgolj zaradi tega, ker se mi ni bilo treba toliko prilagajati drugim. Trenersko ekipo sem si postavil takšno, kot sem si jo želel. Delal sem s tistimi ljudmi, s katerimi smo zadnjih nekaj let delali zelo dobro in kljub temu, da moji rezultati niso bili niti približno takšni, kot bi si jih želel, sem psihično veliko lažje prišel skozi sezono kot prejšnja leta.
Takrat sem se kar malo zaletaval, s psihičnega vidika je bilo prejšnja leta bolj naporno. Zato pa je bilo letos finančno zame zelo naporno in na koncu to vseeno prinese tudi velik psihični pritisk. Ampak tudi če bi imel še enkrat to možnost, ne bi ničesar naredil drugače.

Za fizično pripravo je skrbel atletski trener Matjaž Polak, s katerim ste sodelovali v reprezentanci pod taktirko Gorana Janusa, na skakalnici je nad vami bdel trener Primož Rychly, nekdaj tudi selektor ženske reprezentance, pomagal pa je vam je še en bivši klubski trener, Janko Rošelj. Kako ste sodelovali v tej mali solo-ekipi?

Ker ima Primož sicer službo, ki ni povezana s skoki, je bil skupni trening večinoma omejen na vikende. Kondicijo sem vadil s Polakom, saj sva se v časih Janusa z njim zelo dobro ujela, njegovi treningi so mi zelo odgovarjali in takrat sem dosegal najboljše rezultate. Zato sem šel nazaj k tistemu, za kar vem, da mi je prinašalo uspehe. Tudi s trenerjem B-reprezentance Igorjem Medvedom smo res super sodelovali.

Ali bi bilo res tako težko vztrajati do SP v poletih? To bo zdaj letos okrog božiča, nekje na polovici sezone?

To se morda res sliši samo pol sezone, a tudi polovica sezone je zelo veliko. Jaz sem finančno vse, kar sem imel, vložil v to sezono. Upal sem, da bom dobil kakšnega sponzorja, pa ga nisem. V prihodnje bo zagotovo dodatna težava tudi v tem, ker bo veliko podjetij po tej pandemiji v finančni krizi in bo še težje privabiti sponzorje. Bomo videli. Kot sem rekel, ne želim še govoriti o tem. Ko se bodo razmere malo umirile in bo čas za to, se bom odločil.

Glede na to, da ste se že spogledovali s koncem športne poti, najbrž že veste, kaj bi radi počeli po koncu kariere vrhunskega športnika?

Zadnji dve leti sem res razmišljal tudi o tem, kaj bom počel po koncu športne poti. Odgovor ni pretežak. Zagotovo se vidim kje v avtomobilski industriji, ker me to veseli že zadnjih deset let. Če bi lahko delal v kakšni prodajalni avtomobilov, bi bil res najbolj srečen. Ne predstavljam pa si, da bi lahko osem ur sedel za pisalno mizo. A zavedam se, da bo nekje treba začeti. Ne vem še, v čem se bom zares našel.