»Ilko bodo spet vsi snemali na treningih, spet bo pod drobnogledom«

Zgodba Ilke Štuhec je pravšnja za konec leta. Seveda se je v procesu rehabilitacije in priprav za vrnitev v konkurenco po poškodbi kdaj pojavil kakšen dvom in strah, ali v njeni ekipi delajo prav. Vendar nikoli niso nehali verjeti, da bodo nekega dne spet prišli uspehi. »Stoodstotno sem bila prepričana, da bo prišla nazaj. Ker je tako 'pokjena' od tega smučanja, da je to noro. Zanjo še vedno ne obstaja nič drugega,« je razkrila Darja Črnko, njena mama in vodja ekipe.
 

Težek začetek leta

Štuhčeva se je poškodovala oktobra lani, po najboljši sezoni v karieri si je tik pred začetkom nove tekmovalne zime strgala sprednjo križno vez v kolenu. Sledila je operacija, rehabilitacija, medtem ko so se njene tekmice vzpenjale na stop­ničke, pobirale lovorike v svetovnem pokalu in osvajale olimpijska odlič­ja, je ona zadrževala solze, preskakovala ovire, krepila telesno moč in se z novo vezjo v kolenu postavljala na smuči, pilila zavoje, nabirala snežno kilometrino, stopnjevala hitrost ... Vseskozi je bila vztrajna in potrpežljiva. Leto je končala na najboljši mogoč način, potrebovala je vsega pet tekem v svetovnem pokalu, da se je vrnila na vrh. In to kar dvakrat! En dan za drugim. Z zmagama v smuku in superveleslalomu.



Večino časa je Mariborčanka med rehabilitacijo in v pripravljalnem obdobju sodelovala s kineziologinjo Anjo Šešum, ki se je povezovala s fizioterapevtko Darjo Kramberger, s katero se je Štuhčeva vračala že po prejšnjih poškodbah. Dve zmagi v Val Gardeni v tem mesecu sta potrdili, da je Šešumova, ki je med pripravljalnim obdobjem tudi magistrirala na ljubljanski fakulteti za šport, opravila izjemno pomembno delo. V takšnem položaju se je znašla prvič. In svojo nalogo opravila z odliko.
 

Anjina prva resna rehabilitacija

»To je bila prva resna rehabilitacija, pri kateri sem sodelovala. Morda sem se tudi zaradi tega še bolje pripravila, veliko sem spraševala, preučila, prebrala, na tej poti mi je veliko pomagala Pika (Darja Kramberger, op. p.). Kadar se je kaj zataknilo in nisem vedela, kaj bi in kaj ne, sem se obrnila nanjo. Kmalu je spoznala, da sem shodila, in me je pustila, da opravljam svoje delo. Kadar sem prišla k njej z vprašanjem, mi je rekla, naj si zaupam in naredim, kakor čutim, saj Ilko poznam. Nikoli pa ne veš, ali si na pravi poti, dokler ne dobiš potrditve. Zato sem zelo vesela teh dveh zmag, saj vem, da smo izbrali pot, ki je bila za Ilko prava,« je zadovoljna Šešumova.



Kako trdo sta vadili, pove podatek, da je Štuhčeva sezono vrnitve začela v podobni telesni pripravljenosti kot pred poškodbo. »Nekateri parametri so bili boljši, drugi slabši, veliko je naredila za zgornji del telesa ... Držimo se pravila, da za kondicijsko vadbo ni pomembno, ali smo v tekmovalni sezoni ali pripravljalnem obdobju, vedno jo imamo na seznamu. Izjema sta tista dva tedna v letu, ko je Ilka povsem prosta. Tudi Darja (Ilkina mama, op. p.) več sodeluje pri kondiciji, in če opazi kaj takega pri smučanju, da bi se lahko izboljšalo, pove in delamo vaje tudi za to,« je pojasnila mlada kineziologinja.



Kondicijske vadbe je med sezono manj, vendar je nikoli ne prekinejo. Pogosto je treba improvizirati, včasih tudi v hotelski sobi, veliko pripomočkov potuje kot del obvezne prtljage. »Ti treningi so pomembni, da zdrži ritem vso sezono in je na tekmah sveža,« je še poudarila 27-letna sogovornica, torej leto dni mlajša od Štuhčeve.
 

Niti stotinke premišljevanja več

Največji čustveni vrtiljak v ekipi je ob zadnji poškodbi doživela Ilkina mama Darja Črnko. Skupaj sta šli že čez pet preteklih operacij kolen in prav toliko rehabilitacij, tokrat pa sta imeli ob sebi poleg Šešumove še trenerja Grego Koštomaja in serviserja Aleša Sopotnika, ki se je ekipi pridružil letos, prav v obdobju Ilkine bolniške odsotnosti. V servisni delavnici je zamenjal Črnkovo.

»Ob poškodbi je bil šok takšen, kot bi se zaletel v zid in obstal. Jaz sem bila sicer tega navajena, Anja in Grega ne. Če delaš v večji ekipi, je drugače – če se poškoduje en tekmovalec, ga hitro zamenja kdo drug in greš naprej, pri nas pa je bila 'totalka'. Pri tem je pomembno, kako se sestaviš,« je opozorila Črnkova, ki bi za hčer – če bi bilo mogoče – dala svoje roke in noge, samo da bi jo obvarovala.



Iz preteklih izkušenj je pri zadnji poškodbi točno vedela, kaj je treba storiti, Ilka pa, kaj jo čaka: »Pomembni sta volja in energija. Če ju nimaš dovolj ...« A Štuhčeva slovi po tem, da se nikoli ne vda, nikoli ne obupa. Pri šesti poškodbi kolena mama in hči nista oklevali, na koga se morata obrniti.

»Opažam, da je ogromno takšnih, predvsem v slovenskem prostoru, ki izumljajo toplo vodo. Protokoli v drugih državah so povsem drugačni kot pri nas. Tam je več kot 100-odstotno poskrbljeno za vse. Pri nas pa vsak nekaj 'rihta'. Ni pomembno le, da je operacija dobro opravljena, tudi rehabilitacija mora biti vrhunska! Ko se poškoduješ in začneš iskati, kje boš kaj opravil, si že zelo pozen,« je opozorila. Prav zato več ne trzne, ko gredo k strokovnjakom v tujino in plačajo, kolikor je pač treba plačati. »Niti stotinke premišljevanja ni več, opravimo telefonski klic in gremo. Upam pa, da mi ne bo treba več klicati,« se nadeja, da je poškodb ob tako polni kartoteki vendarle konec.


 

Ogrevanje je bilo kratko

Priznala je, da je tudi ona v procesu hčerinega vračanja podvomila, ali delajo vse pravilno. »Narediš to, kar misliš, da je najboljše. Ne veš pa, kako bi bilo, če bi naredil drugače. Tako kot pri vseh stvareh. Vse skupaj smo dobro opravili. Ali je bilo najboljše, ne vem. A kot kaže ... je bilo,« je povedala v skromnem tonu, a z nasmehom, v katerega so se zlili trenutki olajšanja in iskrene sreče ob Ilkini vrnitvi na vrh in odgnali vse skrbi preteklega leta.



Pot ni bila lahka. Tudi takrat ne, ko se je lastnica dveh malih globusov in naslova svetovne prvakinje v smuku po 20-mesečni odsotnosti na tekmi prvič srečala s konkurenco. Za uvod si je oprtala pretežko breme. Je Črnkova kot mama, ki vselej prebere tudi nemir svojega otroka, posegla vmes? »Rekla sem ji, naj ga sname s hrbta, saj tako ne bo šlo. A to je nam lahko reči. Ko zapiči palice na štartu, je sama s svojimi mislimi. Hitro je šlo! Pričakovala sem, da se bomo malo ogrevali in bo potem steklo. A ogrevanje je bilo kratko,« je komentirala pot na stopničke, zadovoljna, ker je čutila, da tudi konkurenca privošči Ilki uspešno vrnitev. »Nisem čutila hinavščine. Jo bodo pa zdaj spet bolj snemali na treningih, spet bo pod drobnogledom.«

Kot pred dvema letoma, ko je z ekipo spisala svojo najlepšo smučarsko zgodbo.