Ester Ledecka: Kadar oklevam med tekmama v deskanju in smučanju, vržem kovanec

Stara je 24 let in ponaša se z zlatima olimpijskima kolajnama v dveh različnih športih – alpskem smučanju in deskanju na snegu (Pjongčang 2018). Sezono je v Lake Louise začela s premierno karierno zmago v svetovnem pokalu v alpskem smučanju, še v nedeljo je tekmovala v Zauchenseeju, kjer je govorila za Delo, v torek pa se je prvič v sezoni soočila s tekmicami v deskanju v Bad Gasteinu in osvojila 2. mesto. Diplomirala je iz marketinga, sicer pa je Ester Ledecka, športni fenomen, zgovorno in svobodomiselno dekle.
 

Vas bomo konec tedna videli na tekmi v deskanju na snegu na Rogli?

Pridem! To je moja najljubša tekma.
 

Sezono menda začnete z načrtom A, sredi zime pridete že do načrta Ž. Koliko časa prej se odločite, v kateri panogi boste kdaj tekmovali?

Sprva smo imeli za to sezono nekoliko drugačen načrt, kot je zdaj. A zelo dobro sem se počutila na smučeh v Lake Louise in hotela sem še smučati, zato smo šli naprej v St. Moritz in Val d'Isere. In zato sem izpustila tekme v deskanju. Ponavadi se o tem, kje bom tekmovala, odločim en teden vnaprej, saj moramo rezervirati nastanitve in vse drugo, kar sodi zraven. Kadar oklevam, vržem kovanec, saj sem včasih slaba pri odločanju in bi rada šla na tekmo tako v deskanju kot smučanju, kar pa je nemogoče.
 

Predstavljamo si, da je v vrhunskem športu zelo težko preklapljati že med disciplinami, skrajno zahtevno pa med panogami in biti pri tem še uspešen. Kako pa je s preklapljanjem v glavi? Greste v obeh na štart z istim ciljem?

Seveda! Vsakič hočem zmagati. Vedno moram razmišljati o liniji, tehniki in kako biti kar se da hitra, kar se med obema panogama razlikuje. Najbolj sem na štartu pozorna na linijo, saj je linija tisto, kar je lahko na tekmi ključno, tehniko pač imaš, izpiliš jo s številnimi treningi.
 

Če bi izstopili iz svojih čevljev, kaj bi dejali za nekoga, ki ima zlato olimpijsko kolajno v dveh različnih športih?

Karkoli bom rekla, bo zvenelo, da sem preveč ponosna nase.
 

Zamislite si, da to niste vi, ampak nekdo drug.

Potem bi rekla, da je to neverjetno, nekaj zelo edinstvenega. In da je športnica, ki ji je to uspelo, z drugega planeta.
 

Ves svet se je spraševal, kako je to mogoče. Smučanje in deskanje se vendarle zelo razlikujeta.

Takšna vprašanja so mi že postavljali, pa vsakič pravim, da gre pri obojem za spuščanje po hribu navzdol. Tako enostavno je. (smeh)


 

Tina Maze je dejala, da je razpoloženje v tehnični vrsti povsem drugačno kot v smukaški. V prvi je vse bolj napeto, v drugi pa bolj umirjeno. Kakšne pa so razlike med smučarskim in deskarskim okoljem?

Zanimivo mi je to slišati, nekega dne bi rada govorila z njo, Tina je bila zvezda. Obe okolji sta prijazni. V smučanju sem zdaj konkurenčna najboljšim in so še vedno vse tekmice prijateljsko razpoložene, kar zelo cenim, saj sem si mislila, da bo drugače, ko se jim bom približala. Pri deskanju je vse skupaj še bolj svobodno.
 

Ko ste bili poleti na pripravah na južni polobli, ste vadili obe panogi?

Trenirali smo samo alpsko smučanje, saj bi bilo preveč zapleteno jemati vso smučarsko in deskarsko opremo. Zaradi testiranj sem imela s seboj veliko parov smuči. Že tako je vse skupaj tudi denarni zalogaj ...
 

Potrebujete med preklapljanjem iz ene panoge v drugo veliko časa za privajanje?

To je odvisno od volje in razmer za trening. Ko so razmere dobre in je prav takšna tudi proga – to pomeni, da ni veliko novozapadlega snega ali smučin –, je zame lažje, kot ko je veliko svežega snega ali ko je teren poln lukenj.
 

Na treningu smuka v Zauchenseeju so vam gledalci edini od vseh smučark glasno ploskali in vzklikali vaše ime, kot bi bili na tekmi. Kako pa je na Češkem, vas ustavljajo na ulici?

Včasih. Po olimpijskih igrah je bilo vse to nekoliko bolj intenzivno. Živim v Pragi, v starem mestnem jedru, kjer je veliko turistov, Čehov ni prav dosti in imam mir. Drugače je, ko grem v kakšen manjši kraj ali vas, takrat so ljudje bolj radovedni. Zdi se mi tudi, da tistim, ki živijo v centru, ni mar za nič, vseskozi nekam hitijo. Sicer pa imam zelo rada Prago.
 

Povejva kaj o vaših ekipah. Za vsako panogo imate po eno.

Drži, sta pa fizioterapevt in serviser ista za obe panogi.

Kar je tudi zanju kar izziv?

In to velik! Verjamem, da je vsem težko, saj imajo svoje družine in zasebno življenje, oni so pa ves čas z mano. Moj fizioterapevt prebiva v Avstriji pol ure vožnje od Zauchenseeja. Vesela sem, da je bil pred tekmami tam vsaj nekaj časa doma z družino, zdaj bo namreč spet en mesec zdoma. Sicer pa sta oba ves čas z mano, trenerji pa se izmenjujejo glede na panogo. Pri smučanju sta z mano brata Tomaš in Ondrej Bank, pri deskanju Justin Reiter, včasih mi pomaga še Sigi Grabner, pride na trening, pogleda moje nastope, se pogovoriva o opremi, pove mi, kaj vidi tehnično. Imam še trenerja na daljavo Ericha Pramsohlerja.
 

Vam Češka smučarska zveza pomaga finančno? Imeli ste nekaj nesoglasij.

Sponzoriral me je Audi, ki je sponzoriral celotno zvezo. Potem so želeli nadaljevati sodelovanje z mano, ne pa tudi z zvezo. Pripravili smo pogodbo z Audijem, saj zveza ni imela nobenega drugega pokrovitelja. V začetku sezone pa so nato z zveze sporočili, da so sklenili posel s Toyoto in da moram biti pri Toyoti tudi jaz. Mi pa smo že imeli pogodbo in posneli oglase! Predstavnikom z zveze sem dejala, da tega enostavno ne morem narediti. Oni pa, da potem pač ne morem tekmovati v svetovnem pokalu. Drži, bili smo v sporih, zdaj pa vendarle upam, da se je malce umirilo. Zdaj vozim toyoto, pa ne gre za to, da je ne bi marala, ampak slabo se počutim zaradi Audija, saj sem se tam že vse dogovorila, potem pa morala dogovor preklicati. Vem pa, da se takšne stvari dogajajo povsod, zveze so pogosto problematične.
 

Na terenu sodelujete z več ekipami, tudi z Ilko Štuhec.

Včasih se povezujemo z Avstrijkami, trenirali smo s Švicarkami, z Nemkami ne več toliko, saj me ne marajo več, pa ne vem zakaj. Moj trener je slovaškega, ki sodeluje z Nemci, vprašal po posnetku z njegove pozicije. In nam ga je seveda dal. Nemci pa so bili zaradi tega jezni na Slovake, češ, da ne bi smeli in če bodo to še enkrat naredili, ne bodo več sodelovali z njimi. Tako sem slišala. Nisem jezna na nikogar, pravzaprav mi je malo mar, ne razumem pa, zakaj se je treba tako vesti. Včasih delamo tudi z Rusi, pa seveda z Ilko.
 

Kakšna je v vaših očeh?

Poznam jo kar dolgo, še preden je prvič postala svetovna prvakinja. Prav nič se ni spremenila in to res občudujem. Spomnim se, ko sem še začenjala s treningom hitrih disciplin, bili smo v Čilu, fotografirali sva se in rekla sem si: O moj bog, Ilka Štuhec si želi fotografijo z mano! Potem sva začeli sodelovati malo bolj, na treningih, s posnetki, izmenjava si podatke in vtise s proge. Vse samo dobro mislim o njej. Super tekmovalka je in super dekle!

Menda govorite štiri jezike?

Samo češko in angleško, delam pa na svoji nemščini. Nekega dne bi se rada naučila grško, a to bo naslednji korak po nemščini.

Je ta želja povezana tudi z dobrim vetrom v Grčiji?

Je. Vsako leto grem na Lefkado, od petega leta jadram na deski. To je takšna svoboda!

Kam pa shranjujete vso opremo – poleg smuči, smučarskih desk še jadralne deske?

Vse jadralne deske pustimo v Grčiji, zdaj se že nekaj let vračamo na isto mesto. Moje smuči in deske za sneg so ponavadi pri serviserju. Vsa ostala oprema pa je v maminem stanovanju, ker je večje od mojega, v katerem nočem imeti kaosa, zato jo pustim pri njej. Uboga mama ima tako nered zaradi mojih stvari.

Govori se, da razmišljate o nastopu na poletnih olimpijskih igrah 2024 v jadranju na deski?

Drži, ampak trenutno ni v programu discipline, kot je slalom, s čimer se ukvarjam. Zato sem misel skorajda opustila. Pa tudi če bi bil vključen v OI, bi bilo vse skupaj prezahtevno, saj bi se bilo treba še kvalificirati nanje. Utrujena sem že skozi vso zimo ob prekladanju vse te opreme, da pa bi morala še celotno poletje prelagati tako zimsko kot poletno, bi bilo preveč.

Pomislite, kaj bi bilo, če bi se zares odločili za ta korak: jadralci na deski, pazite se, še v vaš šport prihaja Ester?

Veliko je nacij, ki so veliko boljše od mene, nisem profesionalka, tudi profesionalne deske nimam, skušam pa doseči najboljše, kar lahko, z opremo, ki jo imam. Moj naslednji izziv je preizkusiti se na tekmi Defi v Franciji, je ena od največjih (na njej se zbere čez 1000 udeležencev, op. a.). Spomladi je in verjetno bom imela takrat malo več časa. Bomo videli, če mi bo uspelo, bi pa bilo lepo, če bi mi.