Eksplozija slovenskega orla pri letu v samostojnost

Današnji dan je za slovenske smučarske skoke prav poseben. 10. februarja 1991 je Franci Petek priskočil Sloveniji prvo zlato odličje na svetovnem nordijskem prvenstvu. Torej mineva natančno 30 let od tega mejnika. V italijanski dolini Fiemme je bilo to, sicer se je takrat uradno še tekmovalo pod jugoslovansko zastavo, takrat 19-letni Petek pa je na veliki skakalnici premagal vso svetovno elito.

Zanimivo je, da je leta 2013 na SP na istem prizorišču v Predazzu Peter Prevc osvojil srebro na veliki napravi in bron na srednji skakalnici. Petkovo zlato je imelo v tistih časih poseben pomen. »Skakali smo za Jugoslavijo, hkrati pa smo bili Slovenci že odločeni iti na samostojno pot,« pravi Franci Petek, danes direktor Zavoda Planica. Ali v svoji vitrini hrani pokal, ki ga je dobil za zgodovinski žlahtni trenutek? »Ne, sploh ne, saj se mi zdi, da imam sam do tega preveč mačehovski odnos. Že pred leti sem pokal in dres s štartno številko podaril muzeju v nordijskem centru Planica. Tam bosta dostojno shranjena.«
 

Pristna evforija

Žlahtni dan je bil poseben tudi zaradi tega, ker se je vse odvijalo ob pravi zimski kulisi. »Najbolj se spominjam, da je tisti dan močno snežilo, tako da spored ni mogel potekati po urniku. A imel sem še posebno pozitivno energijo in sem si dejal, da je super, sneg mi je všeč. To je dobro znamenje,« pove.



»Danes je po mojem mnenju težko doživeti takšno pristno evforijo, takrat je po zlatu kar vrelo iz nas, pa ne govorim o športnikih, pri njih se to zgodi. Takrat je bila v našem taboru res eksplozija, saj še noben slovenski skakalec ni bil svetovni prvak. Dolgoletna pričakovanja naših rodov, ki so vlagali v skoke, so takrat dobila potrdilo o znanju in zmožnostih. V razvoju neke športne panoge pri narodu je potreben določen korak, da lahko hitreje narediš naslednjega. Nato ti novi mejniki dajo kolektivno samozavest, dvignejo samopodobo. Sam sem ne kriv ne dolžen, da mi je takrat uspel takšen mejnik,« se je zasmejal Franci Petek, tudi nekdanji direktor Smučarske zveze Slovenije.
 

Škarje pristrigle kariero

Priznava, da je bil po zlatem uspehu nekaj dni osebnostno povsem prazen. Nato pa pač pride spoznanje, da je ta del mimo, življenje gre naprej in treba se je spet osredotočiti na delo. »Nič v življenju ne pride samo po sebi. Takšen uspeh je tudi šola za naprej,« filozofsko pripomni. Petku pa ni žal, da je tako hitro končal svojo športno pot, le dve leti po zlatem Predazzu.



»Naš rod skakalcev je doletela sprememba tehnike iz paralelne drže smuči v držo V. A ni šlo le za držo smuči, temveč za celotno zasnovo, filozofijo skoka, tehniko odskoka, prelet in tu sem imel težave. Bil sem eden od mnogih, ki se niso nikoli spoprijateljili s tem načinom skakanja. Posledično sem imel nekaj padcev in poškodb, dve težji. Spoznal sem, da imam v sebi zavoro skakati na takšen način. Tudi strah se je naselil vame, če so bile razmere za skoke malce bolj nemirne.

Moral sem si priznati, da nisem sposoben biti konkurenčen generacijam, ki so odrasle s škarjastim slogom. Konec kariere je bil pri meni nekakšen naravni proces, ne tragedija. Nisem želel podaljševati agonije, kot to počnejo nekateri, ko je želja še velika, pa vseeno ne gre,« je sklenil Franci Petek.