Dnevi, ko se prijatelji in sošolci razdelijo v dva tabora

Derbi? Beseda prihaja z britanskega otoka, iz kraja Derby, prijela pa se je po vsej Evropi in označuje tekmo dveh tradicionalnih tekmecev, najpogosteje iz enega mesta ali regije. Tudi slovenski prostor ni izjema, v različnih športnih panogah je precej zanimivih dvobojev za prestiž, niti eden pa po svoji tradiciji ne dosega hokejske tekme Jesenic in Olimpije. Jutrišnja v dvorani Tivoli bo že 500. po vrsti!

Strast, veselje, jok, jeza, živčnost – vse to spremlja že dolga desetletja zgodbo o slovenskem hokejskem derbiju Gorenjcev in Ljubljančanov. Slednji so našo deželo prvi spoznavali z zanimivo igro s palicami in ploščkom na ledeni ploskvi, kot pri marsikaterem športnem projektu v obdobju med obema svetovnima vojnama je bil tudi pri hokejskem pionir Stanko Bloudek. Z Viktorjem Vodiškom je prinesel z Dunaja prvo hokejsko opremo, pozneje so tekme pod Cekinovim gradom, tik ob današnjem tivolskem športnem hramu, privabljale radovedneže od vsepovsod, zlasti pa domače Šiškarje. In tako kot so mnogi med njimi vzljubili hokejsko igro, je ta kmalu po koncu 2. svetovne vojne postala domicilna tudi na Jesenicah oz. v Kurji vasi, kot domačini še danes pravijo predelu Podmežakle. Prav tam je ostalo stičišče športnih igrišč v železarskem mestu, najvidnejše med vsemi je vsekakor ledna dvorana, zdaj ena najbolj sodobnih in urejenih v širšem regionalnem prostoru. Na zemljevidu alpske lige tako lepega objekta ni, le redki bi se lahko z njim primerjali tudi v prestižni EBEL. Toda za mnoge privržence hokejistov v rdečih dresih je boleče spoznanje, da zdajšnje moštvo nima več takšnih asov kot nekoč.

Prvi finale leta 1983

Napočila je pač nova doba, vodilni slovenski hokejisti že dolgo igrajo na tujem, derbi pa še vedno ohranja svojo nevsakdanjo privlačnost, tribune napolni precej bolj kot na drugih tekmah sezone, v prostoru za poročevalce je gneča, v hipu oživi tudi soba za pomembne goste z oznako VIP. Prijatelji, sorodniki, dekleta in fantje, zaročenci, sošolci – številni med njimi se razdelijo v dva navijaška tabora. Medsebojna zbadanja, stave, prepričevanja v dneh okrog tekme popestrijo vsakdan. Gre tudi za prestiž med slovenskim severozahodom, gorenjsko trmo in zagnanostjo proti glavnemu mestu v igri, ki dejansko ponuja veliko dinamike, privlačne hitrosti na ledu in zasukov. Odkar pa so pri nas po vzoru tako severnoameriškega prostora kot nekaterih drugih razvitih hokejskih dežel po Evropi uvedli končnico sezone za naslov prvaka, je tekmam Olimpije in Jesenic pripadel še dodaten naboj.

Že v prvem finalu, leta 1983, je bilo napeto, ko so železarji v domači dvorani po dveh tretjinah zaostajali z 1:4, pa v zadnjih minutah zasukali izid k zmagi s 5:4. A uvodni naslov v končnici je pripadel Ljubljančanom, ki so nato dvakrat zapored gladko slavili v Tivoliju (7:2, 9:3). Še bolj napeto je bilo leto pozneje, prvič sta velika tekmeca igrala na tri zmage, na odločilni tekmi št. 5 je Matjaž Sekelj, pozneje vrsto let menedžer Olimpije in tudi selektor reprezentance, zabil gol za novo Olimpijino lovoriko. Pozneje so se na tekmah končnice veselili odmevnih zmag tudi v gorenjskem taboru, še posebej so ponosni na naslov v prvem prvenstvu samostojne slovenske države. Sploh pa je finale od leta 1992 pogosto ponujal pravo športno dramo, trikrat zapored so se železarji veselili naslova v seriji na štiri zmage na tekmi št. 7 v Ljubljani.



Jesenicam ena zmaga več

To so bili dnevi razcveta slovenskega klubskega hokeja, vedno znova razprodanih tribun, prebudila sta se še Celje in Bled, vendar izjemnega prestiža med zelenim-belim in rdečim taborom nista mogla ogroziti. Tudi tisti, ki kaj prida niso spremljali hokejskega utripa, so se pri priči razdelili v dva tabora. Najbolj vneto so za tivolske junake – Tomaža Vnuka, Dejana Kontreca, Igorja Beribaka, Marjana Gorenca in druge – stiskali pesti v glavnem mestu z okolico, za Jesenice seveda na Gorenjskem, čeravno tudi v Kranju, na Bledu in v Radovljici še zdaleč ni bilo malo tistih, ki jim je (bila) blizu zeleno-bela barva. »Rdeča« sta bila vedno Tržič in Škofja Loka, prvi uradni klub jeseniških navijačev so ustanovili v Begunjah, hokejistom iz Podmežakle – Cvetu Pretnarju, Andreju Razingerju, Marku Smoleju, Matjažu Kopitarju, Dragu Mlinarcu itn. – so naklonjeni v Zgornjesavski dolini, na Tolminskem, v Baški grapi, od koder so mnoge vrsto let prav na Jesenice vodile šolske ali službene obveznosti.

Vsak je po svoje doživljal hokejski derbi, jutri (Tivoli, 17.30) bo v Tivoliju že 500. izvedba. Prvi se je med HK Ljubljana in Jesenicami leta 1954 razpletel z zmago železarjev s 3:1. O izenačenosti tekmecev pa najbolj priča sedanje razmerje 236 zmag Jesenic proti 235 zmagam ljubljanskega moštva. Brez zmagovalca so se železarji in zmaji razšli 28-krat.