Zaradi adrenalina finala vojno stanje

V Podmežakli so v dolgih desetletjih vzgojili kopico odličnih hokejistov. Ti so prispevali izjemen delež k lovorikam jeseniškega kluba, uveljavitvi na tujem in tudi reprezentančnim uspehom. Prvi kapetan slovenske izbrane vrste po osamosvojitvi je bil Drago Mlinarec, obenem je bil kapetan tudi ob zgodovinskem šampionskem naslovu Jesenic v prvem slovenskem prvenstvu, pomladi 1992.
 

To leto 1992 je bilo za vas prav posebno, saj vam je pripadla kapetanska vloga na uvodnih tekmah slovenske reprezentance, ob tem pa ste s prestižno oznako C na dresu dvignili tudi pokal za prvi slovenskih naslov državnih prvakov.

Res vsega tega zlepa ne moreš pozabiti. Tako teh začetkov slovenske reprezentance proti Avstriji in Nizozemski, pomladi 1992, in pozneje prvih nastopov na svetovnih prvenstvih kot tudi tistih napetih tekem domače končnice. Prvi finale je bil pač poseben, še kako smo se morali potruditi za lovoriko. Naš motiv je bil sploh izjemen, saj se v tisti prejšnji sezoni, takrat še v jugoslovanskem prvenstvu, sploh nismo uvrstili v finale, kar se nam prej še nikdar ni zgodilo. Zasedli smo komaj 4. mesto, kar je bil za Jesenice športni polom. A nato je prišla ta prva slovenska sezona z Vladimirjem Krikunovom na naši klopi, odličnimi ruskimi okrepitvami na ledu, motiviranim domačim jedrom. Že tako so bili derbiji z Olimpijo vedno polni adrenalina, v finalu je bilo še bolj vroče.

Kako je bilo z živčnostjo in neučakanostjo pred takšno tekmo?

K prvemu moštvu Jesenic sem prišel jeseni 1978, torej pri svojih 18 letih, prav takrat je bilo močno tudi Celje. Toda o naslovu prvaka sta vendarle odločala Jesenice in Olimpija, še zdaleč ni bilo toliko tekem v sezoni, kot pozneje, ko smo imeli končnico. Enkrat se je zgodilo, da smo na Jesenicah slavili šampionsko zvezdico že novembra, ker je žreb določil derbi že v 2. kolu, igrali smo dvokrožno in po dveh naših zmagah ni bilo več dvomov. Ko pa je šlo za tekme odločitve, kot denimo pozneje v finalnih predstavah, pa je nastalo že pravo vojno stanje. Vsi smo bili brezhibno zbrani, razmišljali le o tem, kako bi premagali tekmece. Še tisti soigralci, ki so se radi zabavali, so bili v tistih dneh zelo resni. Imenitno je bilo slaviti zmago, v primeru poraza smo trpeli do naslednjega derbija in upali na drugačen scenarij.

Spremljate sedanje moštvo Jesenic?

Hodim v Podmežaklo, kot nekoč v otroških letih tekme spremljam s stojišča, kadar mi to ne preprečijo obveznosti v službi. Žal me v soboto ne bo v Tivoliju, pa so me vabili tudi na predtekmo veteranov, a imam pač izmeno v Acroniju, tako da tokrat ne gre. Bojevitost sedanje zasedbe na tekmah alpske lige je opazna, a vseeno je vse skupaj drugače kot nekoč. Ne gre mi v račun, da fantje trenirajo le enkrat na dan. Sploh pa se spomnim, da se je bilo v mojih časih precej težje prebiti v prvo postavo kot pa zdaj. Le najbolj obetavni posamezniki so si odprli vrata članske slačilnice, tam pa so morali še kako garati, na poti do uveljavitve so jih izklesali tako trenerji kot starejši soigralci.

Kaj potemtakem pričakujete na jubilejnem 500. derbiju?

Poskusil bom biti povsem realen: to jeseniško moštvo bo moralo iztisniti iz sebe 120 odstotkov za zmago. Imamo tudi težavo neizkušenega vratarja. Poglejte, Jesenice so vedno v letih uspehov imele kakovostno št. 1: nekoč Rudija Kneza, Marjana Žbontarja, Cveta Pretnarja, pozneje tudi odlične vratarje iz tujine. Tlakovali smo pot k uspehu z zanesljivostjo v vratih.

Pa še to: z Olimpijinim kapetanom Igorjem Beribakom ste igrali eno sezono skupaj pri Medveščaku in se takrat, leta 1989, veselili prvega naslova državnih prvakov za ta klub. Ste bili kdaj morda blizu prestopu v Tivoli?

Ne, to se pa nikdar ni zgodilo. Sam tudi tega ne bi hotel. Še odhoda v Zagreb sem se izogibal, se na hodniku pred podpisom pogodbe že obrnil in se vrnil domov, pa je nato sledila dolga zgodba prepričevanja, tako da sem le ostal pri Medveščaku. Z Olimpijo pa nikdar ni bilo stika, preveč rad imam Jesenice