Čop, kupi še Velepcu pivo!

Ta čudni šport me že dolgo zalezuje. Nekako ne spusti me z muhe na puški. Kot da bi se mu zameril ...

Prvi biatlonec, ki sem ga spoznal, je bil tisti, ki je hotel s puško sneti Jamesa Bonda, v živo pa je bil to Uroš Velepec. Tisti Uroš Velepec, ki je bil in je odgovoren za največje uspehe našega biatlona kot trener.
Ko sem ga spoznal, je bil bolj sveži dua- in triat­lonec kot bivši biatlonec, reprezentant in olimpijec. Kazala se mu je izjemna kariera.



Bil sem odgovoren za slovensko duatlonsko reprezentanco. Čeprav je bilo več dobrih tekmovalcev, se je samo Urošu sanjalo, kaj je vrhunski šport. V vrhunskem športu vsak poskrbi najprej zase. A Uroš je bil drugačen: ob tem, ko je dobro poskrbel zase, je tudi za druge. Iz njegovih stavkov »veš, drugi imajo avtomobile ...« in »veš, športa brez zdravnikov ni« so se rodili avtomobili, ki smo jih dobili v Stop Teamu in klubu Novice Extreme, in tako je v klub prišlo tudi prestrašeno dekletce, mlada zdravnica, ki jo zdaj vsi poznamo kot kar hudo dr. Nado Rotovnik Kozjek. In njen Pavle, ki se je po Everestu rad sprehajal brez ekstra kisika.
Uroš je kriv, da je postala del našega športa, in prek Nade je Uroš kriv, da so nastale kakšne slovenske olimpijske kolajne. Najprej veslaške. Iztok Čop, kupi še Velepcu pivo.

V odločilnem trenutku, ko se je rojeval klub Novice Extreme, je bil Uroš zraven, ne da bi za trenutek pomišljal, čeprav je bil prej na veliko boljšem. To se ne pozabi. Njegova tekmovalna pot je bila ena sama tovarna poškodb, in ko jo je na silo sklenil, je bilo to v resnici sijajno za slovenski biatlon.



Novice Extreme so bile s Slovenskimi novicami medijski pokrovitelj biatlonke Andreje Grašič, lepotice na progi, ki ji je za vrh zmanjkalo le malo, kar je njen trener, Belorus Vladimir Koroljkevič - Volodja, po slovensko opisal »ona bila rada lepa, zato ne jedla ... če ne jedla, ne tekla, mogoče le zadela ... za več mora jedla, ne le župa pila, pa solata, solata«.
Kar nekaj časa sem prebil z Markom Dolencem. Najprej, ko je bil smučarski tekač, potem, ko je bil v ekipi za zimski duatlon, v katerem je blestel, in tudi potem, ko se je odločil za prestop v biatlon.

Tekmoval je v evropskem pokalu. »To je tam,« je opisal, »ko prideš na konec civilizacije in zadnje poti in greš naprej pet ur skozi gozd in potem je tam evropska biatlonska tekma.« Proti temu je »vukojebina« pravi New York.
V Marka sem verjel, bil je zelo svoj, a pošten, še najbolj do sebe. Prima je tekel, zadel pa nikoli nič. Nekoč sem ga vprašal, kdaj so imeli v reprezentanci zadnji okulistični pregled.

»Nikoli.«

Sošolec iz prvega razreda je optik, klicali smo ga Cano. Dvajset let vsaj se nisva videla, a ni bilo težav. Marko je šel k njemu, ne prav rad, na pregled.

Telefon. Bil je Cano. »Poslušaj,« je rekel, »ne vem dobro, kaj je biatlon, ampak ta človek tudi s šibrami ne more zadeti tarče. Še dobro je, da je streljal v smeri tarče in ni zadel koga od gledalcev. Niti dneva in noči ne loči dobro.«



Skratka, naš Marko je imel v očeh snovi za vsaj tri letnike študija okulistike. Cano ga je opremil z lečami in postal je drug človek. Čeprav ni trpel masaže, je privolil, da ga je moja bivša žena ohrabrila z bioenergijo. »To sem naredil samo zaradi tebe,« mi je dejal, ton je povedal vse.

Potem je šel na OI v Ameriki. Zadeval je ne gledalce, pač pa tarče, in to kot nor, bil je sposoben priti do kolajne. Marko je bil sijajen človek. Že prej, ko ni nič videl.

Ko je prišel na vrh slovenskega biatlona kot birokrat, sem bil prepričan, da bo to dobra zgodba. Žal se je hitro poslovil.
Ostali so Uroš Velepec, dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki je nad biatlonci bedela kot zdravnica, kondicijski trener Jani Gril, ki je skrbel za Jakova Faka in z izkušnjami z Jakovom koval odličja v drugih športih, in bile so zgodbe, ki sem jih slišal, ne morem pa jih podeliti z vami, ker so prehude. Tako in tako ne bi verjeli.



Biatlon je namreč lep in zajeban šport.

In, paradoks, eden najboljših slovenskih novinarjev in piscev, vsaj zame, s katerim sva bila pri Poletu skupaj 15 let, je zdaj glavni za stike z javnostjo pri Mednarodni biatlonski zvezi. Tja je odšel, ko so ustrelili v njegov pisalni stroj. Jaka Lucu.

Na svetovnih kolesarskih prvenstvih poklicnih pisunov me nabija Andrej Kodrašov, komentator ruskega Eurosporta, s katerim sva postala izjemna prijatelja. Ker je zaljubljen v biatlon, me ne kliče Kališnik, pač pa Kalašnikov.

Kamorkoli pogledam, vse je en sam biatlon ... Ta čudni šport me že dolgo zalezuje.