Česar ne zmore država, zmorejo navijači

Kar težko bi bilo izbrati boljši trenutek, kot je zdajšnji, za oživitev znamenite misli umorjenega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: »Ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas, vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo!« To je bila ena njegovih udarnih misli, katere uporabna vrednost tako rekoč nikoli ne izgine, kvečjemu jo kaže še bolj poudarjati.

Na Kennedyjevo zimzeleno in vselej še kako sporočilno misel me je usmeril šampionski teden hokejske Olimpije (medtem ko za nogometno Olimpijo velja tako rekoč že ves čas, odkar jo vodi Milan Mandarić). Pod taktirko bratov Vnuk, glavnega ideologa Tomaža in samosvojega trenerja Jureta, ki sta v zahovićevskem slogu z močnim lokalpatriotskim pridihom Ljubljano vrnila na sicer ožji hokejski srednjeevropski zemljevid, je bilo mogoče uživati v že pozabljenih zmagoslavjih.

Olimpijina zmaga »na vasi« – lovorike v alpski ligi (AHL) v konkurenci s klubi iz avstrijskih in italijanskih smučarskih vasi ne bi dajal v isti koš s tekmovanjem v razširjenem avstrijskem prvenstvu (EBEL), medtem ko ima domača zaradi velike in več kot polstoletne tekmovalnosti z Jesenicami precej večjo težo – je pravzaprav spravila v zagato vodstvo hokejskega kluba in najbrž tudi mestno poglavarstvo. Denar, ki ga ima klub na voljo in mu ga namenja tudi MOL, zadostuje le za AHL, medtem ko bi bilo za klubski razvoj in tudi hokej nasploh logično, da stopi na višjo, kakovostnejšo in zahtevnejšo raven.

Nazaj h Kennedyjevi iztočnici: MOL si ne more in ne sme privoščiti, da bi z bistveno višjimi vložki, predvsem pa z interesnim preusmerjanjem sredstev iz enega v drug žep, pomagal drugi panogi. Mestni poslovni subjekti oziroma gospodarske družbe v pretežno državni lasti imajo na voljo omejeno količino denarja s kolikor toliko nadzorovanim tokom.



Omejeni denarni krog, ki sploh omogoča obstoj posamezne panoge, je na ta način sklenjen. Vloga države se tu de facto konča in tudi afinitete vplivnih vodilnih kadrov v podjetjih s pretežno državnim lastništvom ne morejo več pomagati.

Slovenske železnice, ki kot glavni pokrovitelj hokejske Olimpije opravljajo eno svojih poslanstev pri razvoju civilne družbe, kar sponzoriranje športa je, zaokrožujejo vlogo države. Toda sledi najbolj pomenljivo nadaljevanje, ki ponuja kennedyjevsko vprašanje: kaj lahko (mi) naredimo za državo? V tem primeru za hokejsko Olimpijo, pa tudi košarkarsko, nogometno in vse druge klube ali društva?



Če izpustim neprijazno zakonodajo za zasebne pokrovitelje ali donatorje in splošno zaostajanje v razumevanju vloge bogatejšega dela družbe pri raz­voju civilne (športne) sfere, ki svojo varčnost (škrtost) upravičuje izključno s tem, da od takšnega »altruizma« ni nikakršnih koristi, se vse konča pri koščku papirja – vstopnici.

Največ, kar navijač lahko stori oziroma s čimer lahko pomaga klubu, je, da kupi vstopnico in s prihodom na tekmo nagradi športne junake in s čim večjo udeležbo izzove tiste, ki imajo nekaj več pod palcem. Verjemite, od slovenskih abramovičev ali mandarićev (še) ne bo kruha. Jih je (še) premalo. Kupljena vstopnica ima za vsak športni kolektiv enako vrednost kot za državo vsak plačan davek.