Če bi se dalo, bi Anamarija zgrizla vse pred seboj

Ljubljana – Kaj bi bilo, če se Anamariji Lampič ne bi kmalu po štartu finala posamičnega šprinta za svetovni pokal v prostem slogu v Dresdnu zlomila palica, lahko le ugibamo. Slovenska princeska smučarskega teka je na koncu s 3. mestom izvlekla nove stopničke, prepričana pa je, da bi se brez omenjenih težav borila za zmago.



Lampičeva je med tekom z le eno palico hitro zdrsnila na rep finalne skupine, ko je dobila novo, pa je nemudoma napadla na vso moč. »Rekla sem si: 'Ne, zadnja pa že ne bom.' Zato sem grizla naprej,« se 25-letna tekačica iz Valburge pri Smledniku ni vdala v usodo. Marsikdo bi v tistem hipu obupal, ne pa novopečena najboljša slovenska športnica leta 2020, ki je na progi v glavnem mestu Saške grizla, kot da ne bi bilo jutrišnjega dneva. Na trenutke se je zdelo, da bi – če bi se le dalo – zgrizla vse pred seboj.



A njena nepopustljivost je bila poplačana, saj se je hitro prebila nazaj pred Američanko Jessie Diggins, Švicarko Laurien van der Graaff in Italijanko Lucio Scardoni. V razburljivem ciljnem šprintu je nato po fotofinišu za pičle 0,03 sekunde izgubila dvoboj za 2. mesto z Američanko Sophie Caldwell Hamilton. Glede na to, da je bila tudi zmagovalka Nadine Fähndrich, od katere jo je ločilo vsega 35 stotink, na dosegu Anamarijinih rok in nog, bi namesto švicarske himne po vsej verjetnosti zadonela slovenska, če se naši šampionki ne bi pripetila smola.


 

S stopničkami se je poplačal trud pri okrevanju

Kakor je razkrila, je bilo težko teči tudi z rezervno, saj ni imela takšnega paščka, kakršnega je vajena. Anamarijino smolo je torej ob Sophie Caldwell Hamilton izkoristila tudi Fähndrichova, ki je sploh prvič okusila slast zmage v svetovnem pokalu. Tako je postala šele tretja švicarska tekačica na smučeh po Evi Kratzer (1987) in Laurien Van der Graaff (2017, 2018), ki je na tekmi najvišje ravni pod okriljem mednarodne zveze (FIS) kot prva prečkala ciljno črto. S sobotnim podvigom je prevzela tudi vodstvo v posebnem seštevku šprinta, v katerem pa ima zdaj 14 točk naskoka pred Lampičevo.





Anamarija se je na oder povzpela tudi po današnjem ekipnem šprintu, v katerem sta z Evo Urevc (dan prej osmo) osvojili 3. mesto za švicarskima zmagovalkama Van der Graaffovo in Fähndrichovo ter Rusinjama Julijo Stupak in Natalijo Neprjajevo. »Ne glede na to, kako smo majhni v primerjavi z drugimi, se vidi, da se borimo, da smo zraven in da lahko osvojimo stopničke,« je dejala Lampičeva, medtem ko je Urevčeva pristavila: »Občutek je nepopisen. Trud rehabilitacije je zagotovo poplačan. Po enem letu odsotnosti je to najboljša nagrada!«




A je treba ob tem pripisati, da je bila konkurenca tudi v Dresdnu – tako kot pred tednom dni v Davosu – znova močno okrnjena, saj so se zaradi strahu pred okužbami z novim koronavirusom že pred časom iz karavane umaknili prav vsi Norvežani, Švedi in Finci. Ko so še tekmovali, tekmecev praviloma niso spustili na zmagovalni oder. Na uvodnem šprintu sezone konec novembra v Ruki, kjer je bila Lampičeva sedma, je bil, denimo, ženski finale (resda v klasičnem koraku) povsem skandinavski, zmagovalni oder pa švedski. Med moškimi so se tedaj trojne zmage veselili Norvežani.

Odsotnost severnjakov v Nemčiji je med drugimi unovčil tudi Anamarijin brat Janez Lampič, ki si je včeraj s 16. mestom pritekel svojo drugo najboljšo uvrstitev v svetovnem pokalu.