Andreja Slokar: Končno se spet vračam v Kranjsko Goro

Vedno je tako, da so na tekmi za Zlato lisico pod posebnim drobnogledom slovenske smučarke. Tako, kot so bile pred dnevi v Lienzu avstrijske junakinje belih strmin ali pa bo denimo januarja Petra Vlhova v domači Jasni v Nizkih Tatrah. In tako bomo v Kranjski Gori podrobno spremljali našo vodilno slalomistko Andrejo Slokar. Ajdovka, stara 26 let, se je vrnila po dolgi odsotnosti, 18 mesecev ni tekmovala zaradi poškodbe in operacije križnih vezi. Na to sezono se je zelo vneto in odgovorno pripravljala, razumljivo je, da se posebej veseli tudi prihajajoče tekme pred številnimi slovenskimi privrženci.

Andreja, kakšni so vaši dnevi v pričakovanju novih tekem in tako tudi naše Lisice?

Sredi decembra smo se odločili za trening v dolini Fasse pod Dolomiti, bila pa je precejšnja smučarska tekmovalna gneča. Nekateri smo trenirali, za povrh Gardena in Alta Badia, prizorišči moških tekem v teh dneh, nista bili daleč, tudi deskarji so bili blizu. Pripravljali smo se za nadaljevanje sezone v Courchevelu, počasi seveda v slovenskem taboru že odštevamo čas do naše tekme.

Kako pa je z razmerami za trening, je bilo snega dovolj?

Snega je bilo dovolj za trening, tudi za veleslalom. Res pa je, da nam je v zadnjih dneh nekaj preglavic povzročal mehak sneg. Temperature zraka so se zvišale, proge so bile obremenjene, ker nas vadi precej, zato ni povsem preprosto. Pomrznjen in nato po otoplitvi mehak sneg botruje zahtevnim razmeram, kar je meni pri treningu sicer všeč. Vedno si rečem: če znaš smučati v zahtevnih razmerah, potem znaš smučati povsod.

Na strmini v Söldnu se je Slokarjeva vrnila v tekmovalni ritem po dolgih 18 mesecih. FOTO: Matej Družnik/Delo

Kaj pa dosedanji del sezone? Pogovarjala sva se nazadnje v Söldnu, kjer vam na tekmi vrnitve ni šlo po željah, podobno je bilo nato tudi na Finskem, v ZDA pa se vam je nato po 7. mestu v slalomu vrnil vaš prepoznavni nasmeh?

Veste, jaz hitro postanem »panična« in se začnem spraševati, kaj je narobe. Toda potem se umirim in iz bolj realnega zornega kota ocenjujem zgodbo. In tako sem se hitro zamislila, češ da leto in pol nisem tekmovala, kar se mi dejansko nekje mora poznati. Saj nisem pozabila smučati, brez skrbi, toda eno je samo smučanje, drugo pa je adrenalin tekme. Potrebovala sem nekaj časa, da si povrnem občutke, ki jih zahteva tekma. V Söldnu sploh nisem vedela, kje sem, prav uničilo me je vse skupaj. Toda nato je bilo že v Leviju drugače, pa čeprav tega pri mojih izidih ni bilo opaziti. En dan sem padla, v drugo se nisem uvrstila v finale, toda smučanje, predvsem v prvem delu na strmini pred padcem, je bilo konkurenčno. Nato pa je sledil Killington in z njim val dobre volje. Ob prihodu v cilj sem prevzela vodstvo, predstavljajte si, kako sem bila takrat srečna. V sezoni pred poškodbo sem 1. mesto ob prihodu v cilj pri mojem imenu doživela le dvakrat, ob svojih dveh zmagah v Avstriji na paralelni tekmi in v Franciji na finalu sezone. Zdaj sem seveda vedela, da je zmaga predaleč, a zame je bil po vsej tekmovalni odsotnosti to izjemen uspeh. In ko sem prismučala v cilj, mi je bilo povsem vseeno, katero mesto bom zasedla na koncu. Pomembna mi je bila le potrditev, da sem končno spet na pravi poti. To 7. mesto me je bolj razveselilo kot večji del mojih višjih uvrstitev. To povem povsem iskreno.

Kako pa se pravzaprav počutite telesno, potem ko se spet spoznavate z vsemi napori tekem in vmesnega treninga?

Fizično sem na res dobri ravni. Včasih česa kar ne znam nadzorovati in pretiravam s treningom, a se moram umiriti v glavi. Sem pa res poleti resno vadila in to se mi zdaj pozna.

To smo opazili tudi med obiskom na kondicijskem treningu v hribih nad vašo Ajdovščino ...

Dobro se spomnim vašega obiska. Lep dan je bil in preprosto sem ga morala izkoristiti za dober trening.

In zdaj se približuje Zlata lisica. Kako se ozirate k domači tekmi?

Če se zdaj ozrem k njej, moram najprej poudariti, da bom prav vesela, ker bom končno, po dolgih treh letih, spet tekmovala na domači preizkušnji. Pomislite, v prejšnji sezoni sem bila poškodovana, leto prej sem tik pred lisico staknila okužbo s koronavirusom. Res, dolgo me ni bilo v tem vrvežu tekme na domačem snegu, zato bo zame prav posebna. Bom pa tu čutila več pritiska in bremena kot ponavadi. Pa niti ne zaradi javnosti, sama pri sebi sem drugačna, ko je tekma doma. Moram pa poudariti, da se veselim tekme na podkorenski strmini, saj na strmih terenih rada smučam.

Vam je ta proga dejansko všeč?

Razlika je med veleslalomsko in slalomsko. Pri prvi mi preglavice povzroča vmesni del med dolgo uvodno strmino in ciljno. Tam vmes se kar ne morem odločiti, kako naj se lotim terena, čigar konfiguracija je zanimiva. Deluje položno, so pa tudi pasti. Pridejo tudi grbine, včasih se mučim. Seveda upam, da bo mučenja čim manj, potrudila se bom po najboljših močeh.

Kako gledate na to, da je izvirna Zlata lisica doma v Mariboru, zdaj pa se je, tako kot največkrat v zadnjem desetletju, morala preseliti?

Kaj naj rečem – škoda, da je tako. Toda glede na to, kaj vse se dogaja s podnebnimi spremembami in pomanjkanjem snega, je najbrž to edina spodobna rešitev. Pomislite, zdaj imamo težave že najti ledenik za jesenske priprave. Vse je drugače kot nekoč. Ustreznih prizorišč bo vedno manj, še dobro, da imamo to tekmo v Sloveniji. Obenem me tolaži, da bo proga bolj strma, kot je pohorska, meni pa ustrezajo strmi tereni.

Andreja je pomemben del poletnih priprav opravila v hribih nad domačo Ajdovščino. FOTO: Črt Piksi/Delo

Boste imeli veliko privržencev iz domače Ajdovščino z okolico?

Ha, kaj pa vem, o tem se doma sploh še nismo pogovarjali. Ni me bilo prav veliko v domačih krajih ob vseh treningih in tekmah, seveda pa upam na podporo navzočih v Kranjski Gori.

Kaj pa prosti čas, kako bi ga pozimi najraje preživeli?

Verjemite, da si močno želim preleviti v rekreativca in smučati turistično, torej v drugačni opravi, s številko večjimi smučarskimi čevlji kot na tekmovanjih. To že dolgo načrtujem, a mi nikakor ne uspe, ker vedno treniramo. Bom videla, kako bo tokrat. Če bomo vadili, si pač tega ne bom mogla privoščiti, če pa bo na sporedu kakšen lažji trening, bi dejansko za en dan uživala na snegu po svoje.

Kje bi si privoščili te kratke smučarske počitnice?

Nekje v Italiji, vsekakor ne daleč. Kar ne presega treh ur vožnje. Tukaj v krogu okrog Lienza in Kranjske Gore, kjer se bomo pač gibali v prihodnjih dneh. Za božič pša sem bila doma.