Štrumbelj: Vzdušje v vasi je sproščeno, ker se vsi držimo pravil

Razmere so povsod »koronsko drugačne«, a kot pravi vodja slovenske odprave Boro Štrumbelj, ob spoštovanju pravil tudi varne. Igre so se tekmovalno začele v sredo, a številni športniki so bili v vasi že nekaj dni prej. Zaradi novih pravil o bivanju sicer večina ne bo ostala do konca iger, saj morajo športniki po končanih nastopih čim prej zapustiti vas, a v teh dneh je ta zelo živahna in tudi slovenska ekipa je v njej še v polni zasedbi. Edina izjema je kolesar Anej Doplihar, ki s svojim štabom biva v okolici dirkališča Fuji, kjer bodo potekale kolesarke tekme.

Štrumbelj je kot vodja slovenske ekipe v Tokiu zadovoljen z razmerami. Glede na zdravstvene okoliščine se ne morejo in ne smejo pritoževati, kakšno malenkost bi se dalo izboljšati, na splošno pa so Slovenci lahko z nastanitvijo v vasi zadovoljni: »Igre se počasi postavljajo na svoje mesto. Le s transportom imamo vsi težave, ni še vse tako, kot bi moralo biti. Prireditelji si prizadevajo rešiti težave, kar pa ne gre tako hitro, ker Japonci upoštevajo določena pravila. A stvari gredo vsak dan na bolje, na tekmovališčih pa so v redu in pohvale prihajajo z vseh strani.«

Letošnje igre so nekaj posebnega in zaradi pandemije ter izrednih razmer na Japonskem šport ni vedno na prvem mestu. Tu sta zdravje in varnost. Štrumbelj pravi, da je oboje tudi ob tako velikem številu udeležencev mogoče doseči, če vsi upoštevajo pravila.

Neprevidnim le prijazno opozorilo

»Na tem področju je opazen kolektivni duh in se vsi držimo pravil. Če se kdo spozabi, ga le prijazno opozorijo na to. Vzdušje je morda tudi zaradi tega zelo sproščeno. Vemo, da smo nadzirani in varovani, se pa zaenkrat virus znotraj vasi ne širi. Naša skupnost nekaj več kot 5000 ljudi zelo dobro funkcionira,« je povedal.

Tudi nad bivanjem v vasi se ne pritožujejo. Prostori, ki jih je dobila slovenska reprezentanca, so dobri in z razmeroma velikodušno površino, le ena stvar je nekoliko moteča.

»Vse, kar nam manjka, je intima. Ker so stene zelo tanke, je z ene in druge strani slišati, kaj kdo dela. Jaz vsake toliko zasmrčim, pa to zjutraj takoj izvem,« je malo v šali dejal vodja ekipe in dodal, da se po spodbudnem prvem nastopu Luke Trtnika v ekipi že veselijo naslednjih slovenskih nastopov.

V Tokiu odmeva zvok slovenske raglje

V običajnih časih je bila vas tudi prostor druženja in srečevanja. Zdaj je malo drugače, priznava Štrumbelj, a osnove so ostale: »Ob srečanjih z drugimi je veselo, rokujemo in objemamo se ne, druženje pa vseeno je. Veseli me, da je vzdušje sproščeno, ker se vsi držimo ukrepov. To pa je lahko tudi dober eksperiment. In doslej se je izkazal kot uspešen, tu nas je 7000 in več, a kljub temu živimo relativno varno.«

Čeprav uradno gledalcev na tribunah ni, pa Slovenci le niso povsem brez podpore. Že na prvi tekmi v namiznoteniški dvorani je namreč Trtnika zdravnica ekipe Helena Burger spodbujala z glasno ragljo.

»Imamo nekaj ragelj in to je naša značilnost zadnjih iger. Navijanje z glasom je prepovedano, lahko se le ploska, a so nam na sestanku vodij rekli, da lahko najdemo druge načine. Raglja je tako seveda dovoljena. Znotraj mehurčka je navijanje dovoljeno in potrudili se bomo, da bomo vsi, ki nimamo obveznosti, šli navijat za naše športnike,« je še dejal vodja slovenske reprezentance na paralimpijskih igrah.