Tudi najboljši ne zmorejo vsega sami

V svoji karieri sem zamenjal nekaj trenerjev. Od vsakega sem se nekaj naučil in vsak mi je dal nekaj, kar danes sestavlja mojo teniško igro. Igralci pogosto menjajo trenerje. Včasih zato, ker imajo občutek, da ne napredujejo več, kot si želijo. Včasih, ker si želijo poskusiti nekaj novega, drugačnega. Ali pa zgolj zato, ker se določene osebe naveličajo, kar ni redkost. Če si z nekom skupaj trideset tednov na leto na turnirjih, vmes pa še na treningih, je to razumljivo. Le v redkih primerih imajo igralci istega trenerja od samega začetka pa do konca kariere. To se mi zdi nekaj izjemnega.

Trener ima različno vlogo v določenih časovnih obdobjih igralčeve poti. V mladih letih trener delno prevzame vlogo starša. Otroka vzgaja ne samo na teniškem igrišču, ampak tudi izven njega, kar je zelo pomemben del trenerske vloge. Kvaliteta pred količino je v tem obdobju še kako pomembna. Otroci se morajo na treningih zabavati ter hkrati seveda pridobivati teniško znanje.
Sledi obdobje, ko je naloga trenerja, da igralca tehnično in fizično izpopolni ter postavi temelje, na katerih bo slonela igralčeva igra. To je obdobje garanja: veliko kakovostnega treninga in predvsem kondicijskih vaj. Ko igralec vstopi v člansko konkurenco, začne tekmovati s telesno bolj razvitimi igralci, ki so tudi taktično dobri in to je za mladega igralca velik test. Trenerska vloga v tem obdobju je verjetno najtežja, saj igralec potrebuje čas, da se navadi na vse novosti, ki jih ponuja članski tenis. V tem obdobju igralec spozna, da bo potrebno še veliko trdega dela in potrpljenja. Poznam veliko igralcev, ki so v tem obdobju izgubili voljo ter prenehali s tenisom.



V zadnjem obdobju pa je trener predvsem podpora igralcu. Na turnirjih in treningih razbremeni igralca, da se ta lahko popolnoma osredotoči na teniško igro. Gre predvsem za zelo premišljen in dobro načrtovan trenažni proces ter planiranje turnirjev. Količinsko v tem obdobju igralci treniramo manj. Treningi so kratki ter bolj intenzivni. Veliko časa namenjamo regeneraciji.
Velikokrat me kdo vpraša, zakaj bi Roger Federer potreboval trenerja, saj vse zna. Kaj mu lahko trener pove? Ena od stvari je, da Roger sebe, ko igra, ne vidi. Dober trener lahko tukaj naredi veliko razliko. Treba je vedeti tudi, da višje po lestvici gremo, manjše so razlike med igralci. Vsaka mala sprememba lahko na koncu pomeni veliko. Na primer to, kar je Ivan Ljubičić vnesel v Rogerjevo igro. Švicarjev backhand je bil glavni razlog, da je leta 2017 v finalu Melbourna premagal Rafaela Nadala. V zadnjih letih igra veliko manj slice backhanda. Veliko hitreje pobira žoge na tej strani, to je glavni razlog, da je še vedno med najboljšimi na svetu. Mnogi smo vedeli, da ima pri tem težave, ko je igral proti najboljšim, a edini trener, ki je našel način, kako to pomanjkljivost odpraviti, je bil Ivan. In to loči odličnega trenerja od dobrega!

Izpostavil bi na primer še Diega Schwartzmana, v zadnjih letih je zelo napredoval. Njegov trener Chela je sicer bolj v ozadju, vendar ima za uspehe veliko zaslug. Pri igralcu višine, kot je Diego (169 cm), je taktika zelo pomembna. Tudi Marian Vajda, trener Novaka Đokovića, svoje delo opravlja z odliko. Videli smo, da Nole ni bil pravi, ko Vajde nekaj časa ni bilo v njegovem strokovnem štabu. Jasno je bilo, da se je Novakova igra spet začela počasi sestavljati po Marianovi vrnitvi.

Pogosto do mene pristopi kakšen trener in mi na hitro obrazloži, katere elemente igre bi moral izboljšati in bi po njegovem mnenju postal top 50 igralec na svetu. Takrat se vedno ugriznem v jezik in le rahlo pokimam. Vsak, ki se malo spozna na tenis, lahko za določenega igralca pove, kaj bi moral izboljšati. To ni težko. Umetnost je najti način, da lahko to igralec najprej naredi na treningu in potem kasneje še v nastopu pod pritiskom rezultata. Takšne spremembe so vedno težke za igralca. Večje spremembe zahtevajo veliko časa, ogromno ponovitev in potrpljenja.