Teniške akademije

Dobro se spomnim, kako smo se pri mojih petnajstih letih doma pogovarjali, kako naprej. Ena od možnosti je bila, da bi se odločil za eno od teniških akademij po svetu. Najbolj znane so IMG, Sanchez Casal in dokaj nova akademija Rafaela Nadala. Vse delujejo po podobnem principu. Največja prednost akademij je, da ima igralec vse na enem mestu, urnik pa je običajno zelo naporen.

Dan začnejo že zelo zgodaj z zajtrkom, ki mu sledi dopoldanski trening in traja od dve pa tudi do tri ure. Nato je na vrsti kosilo, ki je seveda prilagojeno vrhunskemu športniku. Po nekajurnem počitku je na vrsti popoldanski trening in telesna priprava. Potem pa sledi po mojem mnenju najpomembnejši del treninga, ki sem ga v mladosti zelo zanemarjal – regeneracija. Ledene kopeli, savna in fizioterapija so dandanes ena ključnih stvari in vse to mora igralec imeti na dosegu roke. Tenis postaja vse bolj telesno zahteven in brez vsega tega na daljši rok ne gre.



Akademije so ponavadi v krajih, v katerih lahko igraš tenis zunaj vse leto, kar je zelo pomembno. Vse boljše akademije v svojem programu zajemajo tudi šolanje, ki pa ni prioriteta in je veliko manj zahtevno kot denimo pri nas. Izpostavil bi še nekaj. Zaradi pestrega urnika mladi nimajo časa in energije, da bi počeli neumnosti. Že zelo mladi se morajo naučiti delovnih navad, discipline, upoštevanja določenih pravil, spoznajo različne kulture, se naučijo jezikov ... Ponavadi imajo vse boljše akademije tudi dogovore z dobrimi univerzami v Ameriki. Igralci, ki se na koncu ne odločijo za profesionalno pot, lahko združijo igranje tenisa in študij.

Več kot sto otrok

Zakaj se potemtakem nisem odločil za odhod v tujino? Glavni razlog je, da ima akademija več kot sto otrok. Vsi trenirajo po enakem programu in igralca obravnavajo kot številko. Domala nemogoče je, da bi se posvetili vsakemu posebej. Red in disciplina sta razumljivo nujna pri takem številu otrok, ki se ne smejo izmišljati, kaj bodo delali in kaj ne. V vrsti čakajo novi igralci, ki jih lahko nadomestijo že naslednji dan.

Vsaka akademija ima podoben princip delovanja. Nekaj svetovno znanih imen, ki so tam trenirali in privabijo maso igralcev. Prav to tudi dviguje ceno trenažnega procesa. Rezultat naj bi bil bolj verjeten, ker je nekomu z enakim načinom dela že uspelo. Vsekakor pa so ti igralci v akademiji delali z najboljšimi trenerji in imeli bolj individualen program. Potrebno je priznati, da so bili v akademiji igralci, ki prihajajo iz bolj premožnih družin. Tenis je vsekakor eden od dražjih športov in brez pomoči sponzorjev, družine ali zveze je uspeh pod velikim vprašanjem.

Od 2500 do 8000 evrov na mesec

Kaj pa cene akademij? Gibljejo se od 2500 evrov pa tam do 8000 evrov na mesec. Veliko je odvisno tudi od tega, koliko individualnih ur imaš in s katerim trenerjem. Zelo znani trener Nick Bollettieri za svojo uro računa okoli 800 €. V akademiji Sanchez Casal sem bil prav ta teden. To je malo starejša akademija, v kateri so se urili tudi Andy Murray in Arantxa Sanchez Vicario, Svetlana Kuznecova ... Nad videnim sem bil zelo presenečen. Tudi 2500 € na mesec se mi zdi zelo korektna cena za vse, kar igralec dobi v tem paketu. Če bi želel takšen program zagotoviti za posameznika, je to praktično nemogoče.



Pred mesecem dni sem igral na turnirju na Malorki v akademiji Rafaela Nadala. Nova, bolj sodobna in veliko manjša akademija je za več kot dvakrat dražja kot Sanchez Casal. Na vsakem vogalu so veliki motivacijski napisi, ki ti dajo boljši občutek. Velika težava v današnji družbi so mobilni telefoni, zato so v Nadalovi akademiji igralcem omejili dostop do interneta do 22. ure. V restavraciji interneta sploh ni. Sobe za igralce so narejene zelo preprosto. Postelja, omara in pisarniška miza. V sobah ni televizorja, klime ... Ne glede na mesečno tarifo je vse zelo preprosto. Način treninga in predvsem vzgoja igralcev sta zelo podobna, kot je Rafo vzgajal stric Toni. Moto akademije je, da vzgajajo igralce za življenje in ne samo za tenis.