Pariška zmaga proti Hewittu največja v karieri

Naj začnem z nekaj zanimivimi podrobnostmi. Telesno najbolj naporen grand slam, Roland-Garros, se igra na eni najboljših peščenih podlag na svetu, na kateri je čisto na vrhu 2 mm tanke plasti iz zdrobljenih delcev rdeče opeke. Pesek je najpočasnejša podlaga in točke so posledično daljše, igralci veliko pretečemo in značilno drsimo po podlagi. Na teh večjih turnirjih vsak igralec dobi dnevnico, ki znaša okrog 300 evrov za vsak dan, ko si še v turnirju, s katero si urediš spanje ipd. Vsak igralec ima na Roland-Garrosu svojo omarico, kjer lahko čez noč pusti svoje stvari.

Zanimivo, da imajo vsi zmagovalci vsako leto enako omarico, na kateri je napisano njihovo ime in kdaj so dvignili pokal. Pri Rafaelu Nadalu je bilo zaradi pomanjkanja prostora treba dodati že kar nekaj ploščic. Vsakega igralca v omarici pričaka darilo in velika vreča za pranje, v katero vsak dan vržeš umazane stvari, ki te naslednje jutro pričakajo oprane. V kompleksu so igralcem ves čas na voljo fizioterapevti, maserji in ledene kopeli, ki jih redno uporabljamo za regeneracijo. Pod vsakim velikim štadionom je tudi prostor za počivanje in restavracija za igralce, ki ima prilagojeno hrano za vrhunske športnike. Prehrano igralec plača z akreditacijo, na katero organizator vsak dan naloži denar.



Sam imam na Pariz zelo lepe spomine, odigral sem veliko dvobojev, ki jih nikoli ne bom pozabil. Zanimivo, da sem tam igral proti dvema vzornikoma. Kot otrok sem imel namreč tri, Peta Samprasa, Andyja Roddicka in Lleytona Hewitta. Slednji je imel tisto nekaj, kar je težko izmeriti in kar danes zelo pogrešam pri mladih generacijah. Srce in borbenost pravega bojevnika, ki se ob vstopu na igrišče in vse do zadnje točke bori po svojih najboljših močeh. Nihče si ga ni želel videti na nasprotni strani mreže.

Zato zmago v Parizu leta 2012 proti Hewittu štejem za največjo v karieri do zdaj. Da sem proti Lleytonu lahko odigral tako sproščeno in dobro, je gotovo pripomogel dvoboj proti Roddicku leta 2010. Takrat sem se prvič uvrstil v 2. kolo na velikem slamu in na igrišču Suzanne Lenglen, ki sprejme malo več kot deset tisoč gledalcev, sem se zelo dobro upiral Američanu. Prvi niz sem izgubil po malo manj kot uri igre, v drugem pa smo zaradi dežja, ki mi je šel zelo na roko, tekmo prekinili. Andy je serviral preko 220 km/h, kar pa v tistih razmerah ni bilo tako zelo hitro in sem servise zelo dobro branil. Spomnim se, da je bil to eden mojih prvih večjih dvobojev. Vedel sem, da sem dobro pripravljen in da Američan ni najboljši na pesku. Po prekinitvi, ki je trajala malo več kot pol ure, sem na igrišče prišel veliko bolj odločen in zelo hitro prišel do drugega niza. Na koncu sem tekmo izgubil, verjetno zaradi prevelike živčnosti in premalo izkušenj.



Prav te izkušnje so mi pomagale do zmage nad Hewittom in priložnosti da se v 2. kolu postavim po robu takrat (in tudi zdaj) številki ena Novaku Đokoviću. Prav tako sva igrala na igrišču Suzanne Lenglen. Razlika je bila samo ta, da so bile tokrat razmere za igro suhe in hitre, kar mi ni najbolj ustrezalo. Dvoboj se še ni dobro začel, pa je na semaforju že kazalo 6:0 za Srba. Na srečo sem v prvi igri drugega niza prišel do igre in v zrak dvignil obe roki, kot da sem tekmo dobil. Gledalcem se je zdelo to prisrčno in spodbudili so me z velikim aplavzom, ki mi je zelo pomagal. Otresel sem se strahu in začel igrati bolje.

Kar naenkrat njegova žoga ni bila več tako hitra, točke so postale daljše in v igri sem začel maksimalno uživati. V obeh nizih sem imel prednost breaka, a na koncu to ni bilo dovolj, da bi osvojil niz in na igrišču ostal dlje. Sicer pa mislim, da sem svoj najboljši tenis v Parizu igral leta 2011 proti Juanu Martinu del Potru. Argentinec ima zagotovo najboljši in najhitrejši forehand v karavani in to sem občutil tisti dan. Prvič v življenju sem se bal odigrati žogo na forehand tekmeca.



Na Pariz imam zelo lepe spomine in komaj čakam, da se tja vrnem.