Posebnosti Wimbledona

Po dolgih sedmih mesecih rehabilitacije in večkratnih neuspelih poskusih vrnitve na igrišča mi je končno uspelo. Ni lepšega kot to, da se vrneš na najlepšem turnirju na svetu, Wimbledonu. To je bila moja najdaljša in najtežja vrnitev na igrišča in nisem vedel, kaj pričakovati. Ko sem hodil na igrišče številka 12, nisem vedel, kako se bom znašel po tako dolgem premoru.
Presenetil sem samega sebe, odigral zelo kakovosten dvoboj in zmagal. Sledilo je zadoščenje, da je bilo vredno trdo trenirati in biti potrpežljiv. Čeprav je bila to le tekma prvega kola kvalifikacij, mi je zmaga pomenila zelo veliko. Na trenutke je med rehabilitacijo kazalo zelo slabo in velikokrat sem pomislil, da nikoli več ne bom zaigral na največjih turnirjih.

Wimbledon je edini turnir za veliki slam, na katerem se kvalifikacije odvijajo na drugi lokaciji. Zaradi travnate površine, ki se povsem uniči v tednu kvalifikacij, ko odigrajo 224 tekem na 16 igriščih. Prizorišče kvalifikacij je ogromen, lep travnik, na katerem montažne pregrade ločijo igrišča. Po koncu kvalifikacij v nekaj urah vse pospravijo in prostor, na katerem so še pred nekaj urami igralci dvigali roke v zrak, spet postane navaden travnik.

Glavni turnir se odvija v All England Lawn Tennis Clubu, ki velja za enega najbolj prestižnih teniških klubov. Ima 375 članov, ki gredo čez številne postopke, da lahko to postanejo. Ta privilegij dobijo tudi vsi zmagovalci tega prelepega turnirja. Najbolj posebna je »sveta trava«. Takoj po finalu začne ekipa pripravljati travo za naslednje leto. Najprej odstranijo celotno površino in na vsako igrišče pripeljejo šest ton peska, ki površino popolnoma zravna. Posejejo novo travo, ki ima varuha. Sokol Rufus, ki ima celo svoj račun na twitterju, varuje semena pred golobi. Med turnirjem travo vsak dan pokosijo na višino osmih milimetrov. V zadnjih osmih letih so prireditelji preizkusili več kot sto različnih travnatih površin. Po vsaki od njih je naprava, ki ima na dnu material za travnate superge, »hodila« 14 dni in testirala teren. Igrišča so ponoči zaščitena z električno žico, ki preprečuje lisicam, da bi po travi urinirale in pustile rjave sledi. V primeru dežja so vsa igrišča pokrita z zaščitnimi pregrinjali v pol minute. Zato na igriščih za trening vsi igralci sedimo na tleh, saj bi umikanje stolov in klopi podaljšalo prekrivanje igrišč.

Wimbledon je tudi edini turnir na svetu, na katerem lahko prireditelji razvrščajo nosilce kot želijo, saj so na drugih turnirjih nosilci postavljeni po lestvici ATP. V zadnjih letih so si podlage po hitrosti odboja zelo podobne, ni več zelo hitrih trdih podlag, na katerih bi prevladovali določeni igralci, ki bi kasneje v peščeni sezoni poniknili. Trava še vedno velja za najzahtevnejšo in specifično podlago. Drugačno gibanje in nizki odboji povzročajo nekaterim igralcem velike težave. Zaradi tega je po eni strani smiselno, da nosilce postavljajo po kakovosti igralca na travi. Po drugi strani pa lestvica ATP odraža kakovost daljšega obdobja, vsak igralec si mesto nosilca trdo pridela. Letos so za drugega nosilca turnirja postavili Rogerja Federerja pred Rafaela Nadala, ki je na svetovni lestvici uvrščen pred njim, kar precej spremeni potek turnirja. Gre za velikana, ki bosta v zgodovino tenisa odšla kot največja do zdaj. Moje mnenje je, da so tukaj naredili napako.

Zanimiva je poteza Novaka Đokovića, da je v ekipo pripeljal Gorana Ivaniševića. Hrvat je leta 2001 poskrbel za največje presenečenje in kot povabljenec po več neuspelih poizkusih prišel do lovorike. Zakaj Đoković, ki je na turnirju slavil že štirikrat, v svoji ekipi potrebuje dodatnega trenerja? Goran, ki ima podobno »balkansko« miselnost kot Nole, poleg k dobremu vzdušju v ekipi lahko pripomore tudi k boljšemu začetnemu udarcu, saj velja za enega najboljših serverjev v zgodovini. Tukaj ima Nole največjo rezervo in to je po mojem mnenju glavni razlog, da se je odločil za Goranovo pomoč.