Noletovi prigrizki za Goranovo zmago

Branilec naslova Novak Đoković je zanesljivo preskočil uvodno oviro na Wimbledonu, dvoboj s Philippom Kohlschreiberjem pa po pričakovanju ni bil osrednja tema njegove novinarske konference. To je bilo seveda njegovo sodelovanje z Goranom Ivaniševićem, za katerega je javnost izvedela šele, ko se je Hrvat v nedeljo pojavil ob njem na treningu. Vsekakor zanimiva naveza.

Prvi igralec sveta je imel v svojem štabu že dve zvezdniški imeni, Borisa Beckerja, s katerim je posegel po zvezdnih trenutkih, in Andreja Agassija, ob katerem je preživljal težko obdobje. Goran Ivanišević je dobil klic pred tednom dni, potem ko se je Srb že nekaj časa poigraval z idejo, da bi svoj strokovni štab, v katerem je glavni trener Marian Vajda, spet osvežil, pripeljal nekdanjega šampiona, ki je bil v takšnih čevlji, kot je zdaj sam, ki ve, kaj preživlja. »Zec« je bil od začetka med dvema, tremi imeni, na koncu se je res odločil zanj.



»Goran prihaja z istega območja, zadnjih sedem, osem let sva se srečevala na turneji in se dobro razumela. Igral sem proti Čiliću, Berdychu, Raoniću, ko jih je treniral, kar pomeni, da je proučeval mojo igro, jo pozna, ve, kaj bi se dalo izboljšati. Lepo ga je imeti na svoji strani mreže,« je pojasnil Srb, pri čemer sta se za zdaj dogovorila le za Wimbledon, potem bosta videla, ali sta zadovoljna s sodelovanjem in ali bosta nadaljevala. In seveda Goran ne bo mogel biti tu do konca – če bo Đoković igral v sklepni fazi –, saj ima svoje zadolžitve pri umaškem turnirju, ki se začne dan po wimbledonskem finalu.
 

Med finalom 2001 je bil v Umagu

Finala 2001, v katerem je Ivanišević po epskem dvoboju ugnal Patricka Rafterja, se sicer Nole zelo dobro spomni, za Delo je o njem dejal: »S celotno družino sem bil na Hrvaškem, v Umagu, pripravljal sem se za turnir. Vsa Hrvaška je gledala, izjemno razburljiv finale, Goranove dvojne napake na zaključne žogice, potem hrabrost in asi. Glede na to, kaj je preživel do tega turnirja, je zame to ena najboljših, najdražjih lovorik, kar sem jih doživel kot gledalec. Nanj sem gledal kot na predstavnika naše regije, velikega asa. To so bile njegove sanje, hkrati pa tudi sanje vseh nas. Od nekdaj sem sanjal o tem, da igram na Wimbledonu in ga osvojim, ko je to storil eden od 'naših', takrat tudi sam začutiš, da zmoreš. Vsem nam je dal krila.«



Posebno vlogo je sicer pri tem odigral tudi Đoković, ki ga z Goranom povezuje tudi Niki Pilić. »V akademiji Nikija Pilića sem med 12. in 16. letom preživel veliko časa, tam sem bil tudi leta 2001, ko se je tja prišel za Wimbledon pripravljat Goran. Smel sem gledati njegove treninge, ga opazovati, se učiti, hkrati sem mu nosil prigrizke, ki jih je ob trdem treningu še kako potreboval, in prav ti mislim, da so na koncu odločili v Wimbledonu,« je bil dobro razpoložen prvi nosilec, ki je Ivaniševića sicer spoznal pred slabimi dvajsetimi leti.



Precej slabše so bili včeraj razpoloženi nekateri drugi asi, denimo še nedavno prva igralka sveta Naomi Osaka, Aleksander Zverev in Stefanos Tsitsipas, ki so se vsi že poslovili od turnirja, za zmago dneva pa je poskrbela Cori Gauff. Petnajstletnica je namreč izločila nekdanjo petkratno zmagovalko Venus Williams ter potrdila, da je bodoča zvezdnica tega športa. Ne le da se ameriška kvalifikantka pri rosnih letih ni ustrašila tega, da ji nasproti stoji vzornica, ampak jo je z izjemno predstavo tudi premagala in prvič po zmagi zajokala. Postala je najmlajša igralka v 2. kolu Wimbledona po letu 1991.