Finale največjih?

Pred kratkim smo bili priča enemu najboljših teniških dvobojev v zadnjem času. Morda tekmi, ki bo čez leta odločala, kdo bo imel največ zmag za veliki slam v zgodovini. Dan zatem, ko je ženski finale trajal 56 minut, je moški spektakel, ki je prikazoval atomski tenis od prve do zadnje točke, 4 ure in 57 minut. Najdaljši finale posameznikov v zgodovini Wimbledona.

Z izjemo drugega niza, v katerem je Novak Đoković nenavadno popustil, je bil dvoboj odigran na izredno visoki ravni. Izjemne točke, raznolika igra in prava drama – vse, kar si teniški navdušenci lahko želimo. Po dolgem času sem si tudi sam ogledal tekmo od začetka do konca. Tudi za tako velika igralca, kot sta Roger Federer in Đoković, je finale Wimbledona nekaj posebnega in to je bilo čutiti že pri prihodu na igrišče. Kakršne koli živčnosti na začetku dvoboja sicer ni bilo zaznati. Že od prve točke naprej sta igrala izjemno, kar res dokazuje, da sta oba igralca prava mojstra.



Rogerjeva taktika je temeljila na zelo agresivni igri z veliko prihodov k mreži. Za takšno igro mora igralcu zelo dobro služiti začetni udarec, ki je moral biti tokrat proti igralcu, ki najbolje na svetu vrača servis, še toliko bolj natančen. Največjo razliko Roger naredi prav pri servisu v kombinaciji s prvim udarcem po njem, ki je navadno njegov forehand. Izpostaviti je treba še njegov rezani udarec, ki je z naskokom najboljši na svetu. Žoga ima zelo veliko hitrosti in ostane ekstremno nizka. Spomnim se, da sem imel na OP Avstralije velike težave s tem. Že na ogrevanju sem prvi njegov odigrani slice z robom poslal med gledalce in si prislužil kar nekaj smeha med občinstvom. Zanimivo je, da Đoković in Rafael Nadal nikoli nista imela težav s tem. To je Rogerja prisililo, da je izboljšal backhand, ki je na trenutke sicer še vedno njegova »šibka« točka, kar Nole in Rafa izkoriščata že vrsto let. Đokovićeva taktika je bila na drugi strani manj zapletena: igrati čim bolj globoke žoge in čim več žog usmerjati na nasprotnikov backhand.



Nekaj me je v tej tekmi zelo presenetilo. Nole je bil ves dvoboj zelo miren in ni kazal čustev. Tudi po koncu je vse potekalo zelo umirjeno. Vedno sem bil mnenja, da Nole igra boljše, ko ima pravo energijo in na igrišču prikaže »balkanski« temperament. Razlog za to mirnost se je po mojem skrival v publiki. Ni si smel privoščiti boja proti gledalcem. Vsi namreč vemo, da je Roger najbolj priljubljeni igralec in ima na tribunah vedno največ navijačev. Na tej tekmi je bila razlika v Rogerjev prid še veliko bolj očitna. Znano je, da gre to Novaku zelo na živce, kar je bilo čutiti skozi ves dvoboj. Zato si zasluži vse čestitke, saj je v tem finalu premagal Rogerja, publiko in kar je najtežje, tudi samega sebe.

Za konec bi se dotaknil še psihološkega dela tekme. Po prvi zapravljeni zaključni žogi, ko se je Roger z nogami presenetljivo zelo slabo postavil na žogo in je njegov forehand preletel stransko črto, sem takoj pomislil na polfinale OP ZDA pred nekaj leti, ko je Nole rešil dve zaključni žogi in zmagal na podoben način. Vem, da sta v tistem trenutku oba igralca pomislila na to. Dobro se spomnim vsakega svojega dvoboja, ki sem ga izgubil po zapravljenih zaključnih žogah. Takšne tekme ti za vedno ostanejo nekje zadaj v glavi.

Roger je bil po vseh statistikah boljši od Novaka. Dobil je več točk, bil bolj agresiven, dosegel več neubranljivih udarcev. Na koncu pa je slavil Novak. Veliko strokovnjakov trdi, da je to zaradi njegove izjemne psihološke trdnosti in s tem se popolnoma strinjam. Sicer med veliko trojico ni veliko razlik v tem. Vsi so v odločilnih trenutkih z naskokom boljši od ostalih. A menim, da je Đoković najpopolnejši igralec, kar jih je kadarkoli igralo tenis. Dejansko nima šibke točke. Nadal in Federer imata več orožij, vendar imata v svoji igri morda tudi nekaj več pomanjkljivosti in to včasih v odločilnih trenutkih naredi mikro razliko. Ta lahko na koncu pomeni velik zlat pokal ali pa srebrn krožnik. Po tem finalu je boj za največje število osvojenih turnirjev za veliki slam odprt in lahko se zgodi karkoli. Novak morda lahko prekosi Rogerja po osvojenih naslovih. Nikoli, nikoli pa ne more preseči Rogerja in Nadala po priljubljenosti.