Agassijev oče: tiran, ki mu je bilo žal, da sin ni zaslužil še več denarja

Emmanuel »Mike« Agassi je dočakal 90 let in zadnje dni preživel v lasvegaški bolnišnici Nathan Edison. Španski dnevnik Marca je obudil spomine na meteorski vzpon njegovega sina Andreja Agassija, ki ga je nekdanji boksar (branil je barve Irana na OI v Londonu leta 1948 in Helsinkih 1952) tudi s pomočjo vse prej kot človeških metod izbrusil v enega najboljših teniških igralcev vseh časov.

Kot je Andre Agassi že pred časom razkril v avtobiografiji, je šlo že za neko vrsto psihološkega nasilja, kar ga je na trenutke privedlo tako daleč, da je zasovražil tenis. Emmanuel Agassi je spremenil svoj armenski priimek (v originalu Ahgassian), da bi se izognil težavam v Iranu, ki pa je predstavljal le začasen postanek zanj in za njegovo družino. Leta 1964 so prispeli v Las Vegas, kjer je Emmanuel delal v igralnici hotela Tropicana.



V najmlajšem od štirih otrok, Andreju, je odkril potencial za izpolnitev ameriških sanj, je zapisala Marca. Oče naj bi bil tako obseden s sinovim uspehom, da mu ni dal druge možnosti kot da igra tenis. Treningi so potekali ob krikih, napornih vajah in tisočih žogah, ki jih je proti mlečnozobemu nadobudnežu pošiljala naprava, ki jo je mali Andre hitro prekrstil v Zmaja. Za nameček je bil izstrelek zaradi predelave še močnejši od običajnega, zato je moral že od malih nog uporabiti intuicijo.
 

Žal mu je bilo, ker ni zaslužil še več denarja

  
»Oče pravi, da če udarim 2500 žogic na dan, jih bom na teden 17.500, na leto pa skoraj milijon. Verjame v matematiko. Številke, pravi on, ne lažejo. Otrok, ki bo udaril milijon žogic na leto, bo nepremagljiv,« se je v svoji knjigi spominjal Agassi, ki ga je robotski Zmaj preganjal tudi v nočnih morah. 

V teniški karavani je Emmanuel Agassi veljal za krutega psihopata, tirana z nenasitno ambicioznostjo, ki pa je bil tudi izjemno preračunljiv. Ko je kupil večjo hišo, je to storil le za to, da je bilo dovolj prostora za teniško igrišče, na katerem je ustvarjal bodočega šampiona. S treningi sta začela, ko je imel Andre vsega štiri leta. Ker je oče stavil na njegove dvoboje (in z njimi tudi obogatel) že v obdobju pionirjev, je bil pritisk še višji. S 13 leti ga je vpisal v šolo slovitega Nicka Bolletierija v Miamiju, kjer je spoznal Jima Courierja, svojega vrstnika, s katerim sta kasneje uprizorila številne nepozabne bitke na največjih turnirjih. Agassi sicer pred očetom ni imel miru niti v trenutkih največjih uspehov.

»Po tem, ko sem v Wimbledonu v petih nizih finala premagal (Gorana) Ivaniševića, sem govoril z očetom. Prva stvar, ki mi jo je rekel, je bila, da ne bi smel izgubiti četrtega niza,« se je v knjigi tudi spominjal Andre Agassi. Štiri leta po objavi avtobiografije naj bi z očetom govoril o nekaterih podrobnostih, ki jih bralci morda niso pravilno razumeli. »Poklical sem ga, njegov odziv pa je bil: 'Spremenil bi le eno stvar. Ne bi ti dovolil igrati tenisa, pripravil bi te, da bi postal igralec baseballa ali golfa, kjer lahko zaslužiš več denarja.'« je zapisal Agassi.

Posnetek četrtfinalnega obračuna Agassija z Borisom Beckerjem (4:6, 6:2, 6:2, 4:6 in 6:3) v Wimbledonu leta 1992, sledili sta še zmagi nad Johnom McEnroejem (6:4, 6:2 in 6:3) ter Ivaniševićem (6:7, 6:4, 6:4, 1:6, 6:4):