Rekorder Luka Žvižej o svojem novem poslanstvu

Luka Žvižej je nedvomno eden glavnih akterjev v uspešni zgodovini slovenskega rokometa. Še vedno se lahko pohvali s prestižnim rekordom, saj je s 702 zadetkoma najboljši strelec v slovenski reprezentanci. Toda Luka je bil v rokometu še veliko več, s srcem in predanostjo je bil gonilna sila naše izbrane vrste in domačega Celja. Igral je tudi v tujini, svojo bogato kariero pa končal v Mariboru, kjer je letos prevzel vloga trenerja v klubu RK Maribor Branik. Pred tem je svoje prve trenerske korake začel v domačem Celju, kjer je najprej prevzel mladinsko sekcijo, nato pa še člane.

Že med svojo kariero je vedel, da bo rokomet ostal pomemben del njegovega vsakdana, in si želel, da bi lahko dobil priložnost tudi kot trener. To delo danes opravlja profesionalno, drži se načela biti pošten, predvsem pa bi rad svoje izkušnje in znanje prenesel na mlajše generacije. Cilj je seveda dosegljiv, vendar ne brez novega znanja in usposabljanja. Dober igralec namreč ni nujno tudi dober trener – za to je potrebnega veliko razumevanja, nekaj talenta in seveda širine.

»Edini pravilni način je, da si svoje igralske izkušnje nadgradiš s strokovnim znanjem,« pravi Luka Žvižej, ki se je, da bi uresničil zastavljen cilj, vključil v program usposabljanja nacionalne panožne športne zveze. In to je tisti korak, ki mu bo omogočil, da bo nekoč kot trener lahko toliko izpilil svoje igralce, da se ga bodo pozitivno spominjali do konca svoje poklicne kariere. In kdo ve, morda se bo prav pod njegovim mentorstvom nekoč razvil novi rekorder v slovenskem rokometu.

Spisali ste debelo poglavje slovenskega rokometa. Zdaj ste trener, ste pa zamenjali tudi vrsto trenerjev. Kakšna je bila njihova vloga na vaši športni poti?

Vloga trenerjev je bila zelo različna, predvsem zaradi različnih obdobij sodelovanja z njimi. Na začetku so trenerji zlasti učitelji, očetje, strici, pozneje postanejo mentorji, starejši bratje, potem pa v zrelih letih vodje in nekdo, ki te samo še usmerja.

Prijatelska rokometna tekma Slovenijo in Hrvaško v Kopru, 9. januarja 2016. FOTO: Leon Vidic

Kaj lahko vi danes, kot trener, ponudite mladim in igralcem rokometa na splošno?

Mlajšim želim približati igro, da bodo razumeli, zakaj je nujno početi določene stvari, da se lahko ukvarjaš s športom, jih z njim spoznati in jim ponuditi pomoč pri spoznavanju. Zlasti pa jim želim približati smisel in pomen odgovora na vprašanje, kaj šport ali pa bolj natančno profesionalni šport sploh je, kaj prinaša oziroma povleče za seboj. In, seveda, da če se s športom želiš ukvarjati poklicno, to pač ni samo igra ali neka dodatna aktivnost, ampak način življenja.

Za hip se vrnimo malce nazaj; številni športniki pravijo, da je konec športne kariere precejšen stres. Bi se strinjali s to tezo? Kako ste se vi s tem spopadli?

Ni bilo preveč stresno in tudi z vprašanjem, kaj bom počel, ko ne bom več aktivno igral, se nisem preveč ukvarjal. Že zadnji dve leti, ko sem spet odšel v tujino, v nemško rokometno bundesligo, sem vedel, da je to zadnja postaja, in sem si že pred koncem pripravil teren za naprej. Želel sem ostati v svojem športu in vedno bolj me je zanimal trenerski poklic.

Tu pa je najbrž tudi eden od vzrokov za vaš vstop v program usposabljanja nacionalne panožne športne zveze? Kaj ste od programa odnesli?

Edini pravilni način je, da si svoje igralske izkušnje nadgradiš s strokovnim znanjem, ki je še kako potrebno in nujno pri trenerstvu. Skozi program sem spoznal, kaj sploh ta poklic pomeni, kaj vse je treba vedeti, da prideš na koncu do igre, taktike in rezultata. Vse to ti je sicer znano še iz igralskih časov, vendar pa takrat ne razmišljaš, kako do tega priti, ampak samo, kako to izvesti. Na usposabljanju sem dobil veliko uporabnih nasvetov in osnov, kako sploh začeti, načrtovati stvari in na koncu sestaviti program dela in ga uresničevati.

FOTO: Voranc Vogel

Nobena skrivnost ni, da pač ne more ali bolje ne zmore biti vsakdo trener. Marsikdaj se je izkazalo, da »dober igralec še ne pomeni nujno, da bo tudi dober trener«. Kje leži srčika trenerstva oz. kaj je tisto nekaj, kar mora imeti vsak dober in spoštovan trener?

Se popolnoma strinjam z vašo trditvijo. Ampak enako velja, da tudi vsak ne more biti igralec, tu imam v mislih predvsem vrhunskega igralca. Tudi če si bil dober igralec, še ne pomeni, da boš dober trener, seveda ne. Je pa res, da imaš več možnosti, da postaneš dober trener, kajti imaš določene izkušnje, ki jih tisti, ki ni nikoli bil igralec, nima. Nima teh občutkov, ki jih kot igralec dobiš skozi svojo kariero, teh stvari kdo, ki nikoli ni bil športnik, ni podoživel. V ekipnih športih, recimo, ne ve točno, kaj pomeni »garderoba«, kaj pomeni, ko rečeš, da veš, kako diha ekipa, in kaj ti kot igralcu roji po glavi v težkih trenutkih. Tega se ne da prebrati ali naučiti, če nisi doživel in preživel. Vsak dober oziroma spoštovan trener ima določen občutek, zlasti pa spoštovanje in avtoriteto. Navsezadnje je trener ta, ki odgovarja za ekipo in mora biti vodja.

Ste eden od ambasadorjev evropskega tedna športa, pobude evropske komisije za spodbujanje športa in telesne dejavnosti v Evropi. Eno od vodil je tudi, da nikoli ni prepozno, da naredimo nekaj zase. Lahko to pojasnite, prosim …

Biti ambasador #beactive si štejem v čast in imam za poslanstvo, da lahko širim to idejo naprej in da se ljudje čim več ukvarjajo s športom tako ali drugače. Ob tej priložnosti bi se zahvalil Olimpijskemu komiteju Slovenije za zaupanje.

FOTO: Mavric Pivk

Dodobra ste že zakorakali na trenersko pot. Kakšne ambicije imate oz. kaj ste si zastavili na listu papirja z delovnim naslovom Moje kratkoročne in dolgoročne ambicije kot trenerja … 

V prvi vrsti to, da bodo fantje, s katerimi sem sodeloval, lahko na koncu rekli: »Ja, ta trener je pa bil res top, in če bi še enkrat imel možnost, bi izbral njega.« Seveda se zavedam, da vsem ne moreš biti po želji, ampak držim se načela biti pošten, prenesti svoje izkušnje in znanje naprej. Verjamem tudi, da tisti trener, ki dela, na koncu naredi napredek. Pozneje pa seveda, da je vse skupaj tudi rezultatsko podkrepljeno. Prepričan sem, da če dobro delaš in napreduješ, bo prišel tudi rezultat. Ne verjamem, da če kdo dobro dela in napreduje, da bo rezultat slab; trdo delo se na dolgi rok vedno obrestuje.

Tako kot na vsakem področju je tudi na trenerskem nenehno izpopolnjevanje nuja. Včasih se zdi, da pa te nuje, katere pomemben del je tudi licenciranje, nekateri trenerji ne dojemajo prav resno. Kaj porečete vi? 

Redno izpopolnjevanje je absolutno nujno. Vse gre naprej, vse se razvija, način življenja, miselnost, šport in na koncu tudi igra, če govorimo o rokometu. Zato je treba stopiti v korak s časom tudi pri izobraževanju ali usposabljanju, si izmenjevati znanje in izkušnje. Le tako bomo napredovali mi in tudi panoga, s katero se ukvarjamo. Licenciranje je samo potrdilo za osvojeno raven, ki je potrebna za opravljanje določene funkcije.

FOTO: Voranc Vogel

Tako kot številni drugi poklicni športniki sta se tudi Vesna Fabjan in Luka Žvižej po zaključku kariere posvetila trenerstvu. Da bi delo opravila čim bolj strokovno, iščeta nova znanja tudi znotraj dveh pomembnih nacionalnih projektov: Usposabljanje strokovnih delavcev v šport 2018-2022 in Razvoj kadrov v športu 2016-2022.

 

Naročnik oglasne vsebine je OKS