"Izobraževanja mi dajejo navdih, kako se lotiti pravilnih treningov"

Vesne Fabjan, dolgoletne slovenske reprezentantke v smučarskem teku, se bomo spominjali predvsem po nastopu na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je osvojila bronasto medaljo v sprintu. Izjemna športnica pa je v svoji karieri nanizala še številne uspehe. V svetovnem pokalu je šestkrat stala na zmagovalnem odru, ima tudi dve zmagi.

V smučarskem teku se je znašla povsem spontano, ko je bila stara sedem let in je spremljala starejšega brata na treningih. Njegovi trenerji so hitro prepoznali njen talent in jo spodbudili, da tudi sama začne trenirati. Na tekmovanjih je zelo hitro začela nizati prve uspehe in tako povsem spontano spoznala šport, ki je tako močno zaznamoval njeno življenje.

»Res je šlo vse zelo postopoma, dobivala sem medalje, zmagovala sem in vedno sem si postavljala neke cilje, da želim še več. Stopničko za stopničko je nekako prišlo do tega, da sem pristala v teh vrhunskih vodah. Sem pa vesela, da je moja pot šla tako, kot je.«

Ko je lani tekmovalne smuči postavila v kot, je vedela, da jo v nordijskem teku čaka novo poslanstvo – zagrabila je novo priložnost in se začela posvečati mladim. Kot pomočnica trenerja skuša tekmovalcem pomagati s svojimi neprecenljivimi izkušnjami, hkrati pa vedno znova išče nova znanja, s katerimi bi bila njena nova vloga bolj strokovna in uspešna.

Vesna Fabjan na tekmi svetovnega pokala v smučerskih tekih, Planica Slovenija 21.12.2019. FOTO: Roman Šipić

Kakšno je vaše življenje danes? Še kaj pogrešate tekmovalno mrzlico?

To vprašanje dobim kar pogosto. Tekmovalnega vzdušja in tekmovalnega tempa ne pogrešam. Ko sem se odločila, da imam dovolj, sem enostavno vedela, da tega ne potrebujem več. Mi je pa fino, da sem se takoj po končani karieri znašla v vlogi pomočnika trenerja in nekako ohranjam stik s tem »cirkusom«. Način življenja, ki sem ga imela prej, je ostal dovolj podoben, mogoče malo manj intenziven, kar mi pa tudi ustreza. Še vedno sem tesno povezana s smučarskim tekom, kar mi je super. Po letu in pol, odkar opravljam to delo, mi je vedno bolj všeč. Res sem »čisto noter padla«, je luštno in uživam.

Kdo so trenutno vaši varovanci?

Sem pomočnica trenerja v mladinski reprezentanci smučarskih tekačev, ki so stari od 17 do 20 let, tako da so v bistvu že kar odrasli tekmovalci. Z izkušnjami, ki sem jih dobila skozi svojo kariero, jim lahko pomagam z nasveti. Mogoče v kakšnih stvareh, ki jih kot tekmovalec doživiš drugače, kot jih vidi trener v nekaterih trenutkih. Takšnih izkušenj bi si tudi jaz v tistih letih želela dobiti od kakšnega tekmovalca. Tekmovalcem želim pomagati in jim posredovati čim več informacij in znanja, ki bi jim koristilo pri njihovi karieri.

Prav to je nedvomno glavna prednost v vaši novi vlogi. Kakšne kompetence potrebujete pri svojem delu? Ste opravili kakšna dodatna usposabljanja?

Izobražujem se za trenerja v smučarskem teku, ves čas imam različna izobraževanja in tečaje. Trenutno sem vključena v tečaj za pridobitev usposobljenosti za delo v smučarskih tekih druge stopnje, v skupni organizaciji Smučarske zveze Slovenija in Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ). Redno izobraževanje je vsekakor dobro in potrebno, saj ti daje neko širino. Predvsem pri delu z mladimi tekmovalci so razlike, na katere je treba biti pozoren. Mladi tekmovalci se kot osebe še razvijajo in je treba biti res pozoren, da se jim povsem posvetiš in jih usmerjaš na pravo pot. In prav izobraževanja dajejo pri tem neko dodano vrednost, ne samo za to delo, ki ga trenutno opravljam, ampak tudi na splošno. Da veš, kako v športu delovati in kako se lotiti zadev. Vsa ta izobraževanja mi dajejo navdih, kako se lotiti pravilnih treningov. Cilj namreč je, da se tekmovalec toliko razvije, da pride do res uspešne kariere.

"Trener naj bi tekmovalca toliko poznal, da ga pred tekmo lahko z eno besedo dvigne, ga spodbudi, da bo na tekmi kar najboljši." FOTO: Voranc Vogel

Katera so tista nova znanja, ki vam še manjkajo, da bi še bolje opravljali poklic trenerke?

Skušam pridobiti najvišjo možno izobrazbo, to je za trenerja oziroma učitelja teka na smučeh. So pa v bistvu vedno želje še po dodatnem znanju, ki ga iščemo tudi v tujini. Skandinavci so zelo študiozni, na inštitutih in fakultetah imajo zaposlene ljudi, ki vedno iščejo kakšne malenkosti, s katerimi bi se lahko še izboljšali. Vedno so korak naprej, res gredo v detajle. Tudi jaz, ko imajo tekmovalci kakšne težave pri tehniki, grem na rolke ali na smučke, preverim, kakšne težave imajo, in skušam najti način, kako lahko določeno stvar izboljšajo. Prebiram veliko literature in se učim. Zame je izziv, kako to novo znanje prenesti tekmovalcem, da bi jim pomagalo.

Koliko so se zadeve spremenile v tem času, ko ste vi trenirali v njihovih letih? Je pristop na treningih bistveno drugačen?

Smučarski tek se je v tem obdobju, odkar sem bila jaz v mladinski reprezentanci, in do mojega zaključka kariere precej spremenil, tako v načinu treningov, tehniki, materialih … Imela sem srečo, da so bili tudi trenerji, s katerimi sem delala, vedno željni novega znanja, se učili in tudi hodili na seminarje. Na ta način želim pomagati tudi svojim tekmovalcem.

V svoji dolgi karieri ste zamenjali kar nekaj trenerskih ekip in verjetno lahko ocenite sodelovanje z vsako od njih. Zdaj, ko ste v novi vlogi, kaj menite, kakšne so glavne lastnosti in kompetence dobrega trenerja?

Res je, v svoji karieri sem zamenjala kar nekaj trenerjev in zdi se mi, da je prav v vsakem obdobju pomembno, da ima trener neke prave kompetence oziroma pristop, ki je primeren starosti tekmovalca. V tistih bolj otroških, mladinskih letih, se prav spomnim in imam v mislih neke prijeme trenerja, ki je bil mogoče malo bolj strog. Mladim tekmovalcem so treningi bolj kot ne zabava, kar je tudi prav, saj morajo v športu tudi uživati. Ampak včasih jih treba tudi prijeti malo bolj s trdo roko. Pozneje, ko odrasteš, je drugače. Jaz sem na primer samo sebe veliko analizirala in iskala možnosti za napredek. Se mi zdi, da mora biti trener v zreli fazi tudi svetovalec. Da v bistvu skupaj s tekmovalcem najdeta pravo pot, kako napredovati. Obstajati mora pravo zaupanje in predvsem, da oba stremita v isto smer.

Trener mora biti tudi dober psiholog, ki mora včasih znati tekmovalca tudi ustaviti v njegovih ambicijah, da ne bi prehitro pregorel. Trener naj bi tekmovalca toliko poznal, da ga pred tekmo lahko z eno besedo dvigne, ga spodbudi, da bo na tekmi kar najboljši. Če govorimo o vrhunskem športu, so pri odnosu trener – tekmovalec ključni pogovori in zaupanje med njima. Če tega ni, lahko tekmovalca pred tekmo že ena sama trenerjeva napačna beseda tako onesposobi, da ne bo pokazal vsega, kar zna in zmore.

Slovenija, Planica, 21.12.2019. Vesna Fabjan na tekmi svetovnega pokala v smučarskih tekih. FOTO: Roman Šipić

Verjetno to pride najbolj do izraza ravno v trenutkih, ko ne gre in je vloga trenerja še bolj ključna.

Da, predvsem to. Ko so dobri rezultati in ko gre vse super, takrat je zelo enostavno biti trener. In tudi kot tekmovalec malo poletiš, samozavest ti zraste, dobiš zaupanje vase in takrat ne potrebuješ dodatnih spodbud. Ampak ključni so trenutki in tekme, ko ti ne gre. In kot sem že omenila – trener mora biti tudi psiholog. Je pa to povezano s tem, da mora tekmovalca toliko poznati, da ve, kako se pravilno lotiti zadev, da vsega ne poslabša, ampak obrne krivuljo v tisto smer, ki si jo oba s tekmovalcem želita.

Kako bi sebe opisali kot trenerko?

Težko bi sebe opisala, mogoče bi moji tekmovalci na to lažje odgovorili. Vsak trener mi je nekaj dal, od vsakega sem se nekaj naučila in poskušam zdaj črpati vse to, kar sem skozi kariero pridobila. Je pa res, da s to ekipo delam šele leto in pol in jih v bistvu šele spoznavam. Nekatere tekmovalce sem šele lani videla, kako funkcionirajo na tekmah, in mi bo zato letos malo lažje. Ko poznaš tekmovalce, je potem bistveno lažje. Sicer pa zame velja, da nisem zelo stroga, a takrat, ko je treba, tudi ne popuščam. Bi rekla, da kot trenerka poskušam pomagati tekmovalcem, da dosežejo tisto, za čimer stremijo. Res si želim, da napredujejo, ker si to želijo tudi sami. To je moj cilj in tako skušam delovati.

Kaj bi danes po vseh teh letih izkušenj svetovali mladi Vesni, ki se je šele podala na to svojo športno pot?

Dobro vprašanje. Predvsem bi rekla: »Ne komplicirati.« In to, kar vedno govorim tudi svojim tekmovalcem: tisto, kar si želiš doseči, je možno, če boš za to naredil vse. To je pač nasvet oziroma moto, ki sem se ga tudi sama držala.

In verjetno je to moto, ki vam pride prav v vseh pogledih v življenju, ne samo v športu.

Ja, saj končno šport niso samo rezultati, ampak je šola za življenje. Praktično se na vseh ravneh spopadaš z istimi stvarmi in sem zato zelo vesela, da sem se odločila za to pot. Dal mi je ogromno izkušenj za življenje in v nekaterih situacijah se znam bolje odločiti kot kakšen moj vrstnik, ki ni bil športnik.

Naročnik oglasne vsebine je OKS