Hoteli so me na klopi Srbije, a ostajam zvest Sloveniji

Pri Veselinu Vujoviću res nikdar ni dolgčas in v njegovem 59. letu ni nič drugače. Presenečenje je njegovo drugo ime, pred kratkim je na splošno začudenje prevzel izziv v Nišu, Železničar je že osmi klub v njegovi trenerski karieri, po Zagrebu in Kopru tretji, odkar vodi slovensko reprezentanco. Ta po dobrih treh letih ostaja pri njem edina stalnica. Ker bo izpustila svetovno prvenstvo, bo pot na olimpijske igre iskala prek eura 2020. Črnogorec, ki je lani v Franciji fante popeljal do brona na SP, je prepričan, da je na obzorju še en vrhunec.
 

Koper, kjer so vas želeli imeti še naprej, ste zapustili leto pred iztekom pogodbe. Pričakovati je bilo, da boste prevzeli klub iz lige prvakov, vse je bilo dogovorjeno z Wislo Plock, potem pa zasuk in odhod k palčku iz Niša. Čudna odločitev ...

Tudi sam sem bil presenečen, če povem po pravici. Bilo je podobno kot pri mojem prihodu v Koper. Ljudje iz Poljske so prišli v Koper, pogovarjali smo se, poslali so osnutek pogodbe in stvar je bila tik pred podpisom. Bila je formalnost, vprašanje dni. Takrat se je zame končala sezona, odšel sem v Srbijo in si v Nišu ogledal tekmo med Železničarjem in Vojvodino v boju za naslov srbskega prvaka. Dvorana je bila polna, prišel je župan, predsednik kluba, sponzorji. Bila je evforija, posebna čustva. Eden od vodilnih ljudi me je vprašal, kakšen je moj status v Sloveniji. Povedal sem mu, da bom selektor vsaj do leta 2020, kar se tiče kluba, pa da zapuščam Koper in sem dogovorjen z Wislo. Ko je izvedel, da še nisem podpisal s Poljaki, me je naslednji dan povabil na sestanek v Beograd. Nisem si mislil, da bo iz tega kaj resnega. Razložil sem, da sem drag trener in dobil odgovor, da so vse dobre stvari drage. Potem je na mizo padla ponudba, ki je bila za balkanske razmere nespodobna. Zamislil sem se, družina je bila sprva proti, da ostanem v Srbiji. Oglasili so se ljudje iz srbske rokometne zveze, ki so videli priložnost, da prevzamem srbsko reprezentanco, ampak sem jim takoj dal vedeti, da Slovenije ne bom zapustil, dokler bom imel podporo igralcev, javnosti in predvsem predsednika RZS Franja Bobinca. Dolgo sem razmišljal, nisem se javljal ljudem iz Wisle. Potem se je zgodilo, da je žena imela zdravstvene težave, visok krvni pritisk, in sklenil sem, da je zanjo najboljše, če ostaneva v Srbiji. Tvegal sem, še vedno ne vem, ali sem sprejel pravilno odločitev, to se bo izkazalo v pol leta ali letu dni.
 

Vemo, da vselej želite zmagovati. Imate v Nišu več podpore pri okrepitvah, kot ste je imeli v Kopru, ki ni zmogel slediti vašim ambicijam?

Za srbske razmere lahko rečem, da smo se močno okrepili. Prišlo je sedem ali osem igralcev, lahko omenim Jova Damjanovića, Črnogorca, ki ima katarsko državljanstvo in je prišel iz Paris SG. Prišel je Predrag Vejin iz Ademar Leona, pa Marko Knežević iz madžarske lige. Zelo sem zadovoljen s pristopom na pripravah, hitro napredujemo. Mislim, da bomo igrali vidno vlogo v ligi SEHA in pokalu EHF, jasno pa je, da smo favoriti za prvaka Srbije.

V Kopru in tudi prej v Zagrebu ste imeli stalen stik s slovenskim rokometom, zdaj, ko slovenskih klubov spet ne bo v ligi SEHA, vas pa ne v ligi prvakov, tega stika ne bo. Je lahko to ovira pri vodenju reprezentance?

Razumem vašo skrb, a mislim, da je odveč. Seveda bom moral biti zdaj še pogosteje na zvezi s svojim pomočnikom Urošem Šerbcem in drugimi iz strokovnega štaba in vodstva reprezentance. Redno bom spremljal, kaj se dogaja v slovenski ligi ter slovenske klube v Evropi.


 

Se vam zdi smotrna odločitev, da Slovencev ne bo več v ligi SEHA in bo domače prvenstvo spet enotno od začetka?

Da. V končnici zadnje sezone se je izkazalo, da razlika med Celjem in Gorenjem ter ostalimi ni več tako velika, najboljša kluba pa tudi nista tako močna, da bi lahko nastopala na treh ali štirih frontah. Žal mi je malce za Celje, saj je nekaj mladih igralcev močno napredovalo v ligi SEHA, denimo Jaka Malus, Domen Makuc, Matic Suholežnik in Branko Vujović. Toda politika RZS in združenja prvoligašev je eno, regionalna liga je druga zgodba. Slovenska liga bo zanimiva.
 

Tudi slovenski klubi so sredi priprav za novo sezono, ali lahko kdo ogrozi primat Celja Pivovarne Laško z Brankom Tamšetom?

Glede na razmerje moči, ne verjamem. Koper se ni okrepil, Gorenje je slabše, tudi Loka, morda lahko Ribnica odščipne kakšno točko, a Celje bo prvak. To si zasluži po kakovosti, vložku, tradiciji.
 

Konec minule sezone je bil za vas nadvse stresen, najprej izguba mame, potem izpad v kvalifikacijah za SP proti Madžarski. Se je bilo težko pobrati?

Zelo težko, na SP so se uvrstile nekatere reprezentance, ki so objektivno veliko slabše od slovenske. To me boli. Žreb nam in Madžarom ni bil naklonjen. Moji osebni tragediji je sledil šok v Kopru, bili smo na tleh, vendar smo se pobrali in na Madžarskem pokazali pravo moč. Kljub temu je bil to zastoj v razvoju reprezentance pod mojim vodstvom. Nima smisla objokovati zamujenega. Pred nami so kvalifikacije za EP, januarja bomo imeli dve prijateljski tekmi s Francijo. Veliko uglednih reprezentanc si želi igrati z nami, kar pomeni, da nas cenijo. Jaz sem izbral Francoze, ki ne kličejo vsakogar.


 

Praznino, ki je nastala po razočaranju članske vrste, so kar dobro zapolnili naši mladinci, ki so osvojili zlato kolajno na EP v Celju, mar ne?

Prav gotovo, mladi fantje so zmagali na fenomenalen način, slovenska javnost je prepoznala, da ima Slovenija svetlo prihodnost. Gledal sem vse tekme in bil ponosen. Vsa bivša Jugoslavija je lahko prek Sportkluba spoznala Grego Ocvirka, Marka Kotarja in druge mlade rokometaše iz Slovenije.
 

Vam je v oko padlo precej potencialnih članskih reprezentantov?

Seveda, še posebej je treba poudariti, da je Slovenija brez svojega najboljšega ali vsaj najbolj znanega rokometaša Domna Makuca osvojila prvenstvo. Ne vem, ali Makuc še ni povsem okreval po operaciji ali je bil pod prevelikim pritiskom, toda spoznal je, da bo moral še veliko trenirati, da bo postal igralec, kakršen bi glede na svoj talent lahko postal. Vsi trije krožni napadalci (Kristjan Horžen, Miha Kavčič, Stefan Žabić, op. p.) so vsak na svoj način odigrali super turnir. Ocvirk je kljub pomanjkanju višine pokazal, da je rojeni strelec. Škoda, ker bo številka 5 v Celju na levem zunanjem položaju, razmišljam, da bi ga pripeljal v Niš, če bi ga Celjani želeli posoditi, saj bi lahko pri meni hitreje napredoval. Še najbolj prijetno pa me je presenetil Tilen Kosi, ki je po poškodbi odigral sijajno, podobno velja za Kotarja. To pomeni, da bo Slovenija še dolga leta imela vrhunske srednje zunanje igralce in da bo vsak selektor imel sladke skrbi. Ob tem bi iskreno čestital vsem trenerjem, ki so delali s temi otroki in jih spravili na tako visoko raven.

Članska vrsta bo jeseni začela kvalifikacije za EP 2020. Skupina z Nizozemsko, Latvijo in Estonijo je lahka, bo to priložnost, da na površje pridejo nova imena?

Slovenija je brez dvoma favorit skupine, čeprav nikogar ne podcenjujemo. S pravim pristopom bi se na EP morali uvrstiti brez poraza. Verjetno bomo malce odpočili koga od bolj izkušenih igralcev in dali priložnost komu mlajšemu.
 

Ste še naprej optimistični, da bo Sloveniji vendarle uspel preboj do Tokia 2020?

Poraz z Madžari nam je prekrižal načrte, zato bomo morali na EP najboljšimi med tistimi, ki si na SP ne bodo zagotovili olimpijskih kvalifikacij. To ni nemogoča misija. Verjamem, da bodo največje velesile prišle skozi prvo sito, nočemo pa se zanašati na druge, dovolj smo močni, če bomo evropski prvaki, nam OI ne bo mogel vzeti nihče.