Boki, Vuja in kravji zvonci

Je bilo prav, da se je RZS mesec pred začetkom priprav na EP odločila zamenjati Veselina Vujovića? Da. Kot je bilo prav, da ga je konec maja 2015 imenovala, četudi je bil bolj logičen kandidat Branko Tamše. Takrat je bilo prav, da je odstavila Borisa Deniča. In prav je bilo tudi, ko je Deniča nastavila jeseni 2010, potem ko je šila in kopita pobral Zvonimir Serdarušić.

RZS pod Franjom Bobincem res ni hitra na sprožilcu, v tem desetletju je nastavila in odstavila zgolj dva selektorja moške reprezentance. Res pa je, da bi obema morala izhodna vrata pokazati vsaj nekaj mesecev prej. Denič je nasledil pogorišče vzornika Serdarušića in znova vzpostavil kult reprezentance.



Po nizu slabih rezultatov Slovenije je na EP 2012 v Srbiji s falango novincev osvojil 6. mesto in vrhunec doživel na mundialu v Španiji leto pozneje, ko je t. i. Hero Team z Zormanom in Žvižejem pripeljal v polfinale in v Barceloni za las zgrešil bron proti Hrvaški. Potem je njegova krivulja začela padati, Slovenija je izpustila EP 2014, na zadnjem velikem tekmovanju je zasedla 8. mesto (SP v Katarju). A po 1664 dneh je bila zasičenost prevelika in RZS ga je odstavila. Ni ga odnesel slab rezultat, temveč izguba slačilnice.
 

Padali tudi velikani

Pri Vujoviću, ki je bil selektor 1645 dni, je zgodba podobna, a s pomembno razliko. Tudi on je zadnje tekmovanje, lansko EP na Hrvaškem, končal osmi, tudi on je bil po velikem uspehu, bronu na SP v Franciji 2017, krivec za neuvrstitev na veliko tekmovanje, letošnje SP. Tudi on se je v polfinalu meril s Hrvaško, a jo je – premagal.



Če je Slovenija pod Deničem prišla na prag velike dvorane, je pod Vujovićem vstopila vanjo in vrata odrinila z nogo. Denič si je želel velik skalp, ni ga dočakal. Pod Vujovićem je Slovenija premagala Španijo, Švedsko, Hrvaško, ne nazadnje tudi Nemčijo, vsaj z moralnega vidika, saj sta se Litovca v zagrebški Areni podpisala pod krajo desetletja. Za nameček je Slovenijo po čudežu v Malmöju po 12 letih vrnil v olimpijsko družino.



Če je bilo prav, ker je Denič nepredušno zaprt vrata reprezentance, je bilo tudi prav, ko je Vujović razširil igralsko bazo in dokazal, da je naša dežela zavidanja vreden bazen talenta.

Tako Boki kot Vuja sta bila alfa samca in v prvi vrsti motivatorja, oba sta se na koncu izpela, obema so hrbet obrnili njuni fantje, četudi sta krivila medije in predvsem Bobinca. Slednjemu očitajo marsikaj, a vsaj, kar zadeva izbiro selektorjev, še ni zgrešil, če odštejemo »nateg« z Noko. Zato mu gre zaupati, da bo tudi tokrat izbral nekoga, ki bo nadaljeval trend in morda že na Švedskem na kolena spravil tudi Dansko in Francijo, kar bi bilo gotovo dovolj za ohranitev olimpijskih sanj.



Novi selektor bo imel dober material, svež veter mu bo pihal v hrbet. Bo pa moral biti za razliko od predhodnikov ne toliko motivator s sočnim besednjakom, temveč predvsem taktično-analitično podkovan. Nekaj, kar so sodobnih metod vajeni reprezentanti iz močnih klubov pogrešali.

Na Švedskem bo na njih velika odgovornost, če so že zrušili Vujovića, bodo morali pokazati »jajca« v velikosti kravjih zvoncev. Kot bi rekla BD in VV ...