Tibet, streha sveta

Tibet je bil v svoji zgodovini pogosto vir sporov med sosednjimi državami. Do kitajske okupacije leta 1951 sta si Tibet, ki meji na Indijo, Nepal, Butan in Mjanmar, lastila mongolski in kitajski imperij, v začetku minulega stoletja tudi Velika Britanija in Kitajska, kljub razglasitvi neodvisnosti 1913 pa ni doživel mednarodnega priznanja.

Tibet, ki je bil vseskozi dokaj izoliran od ostalega sveta in je predstavljal kulturno in religiozno celoto, danes kaže popolnoma drugačno etnično-kulturno in politično sliko. Geografski Tibet, ki mu mnogi pravijo tudi streha sveta, se razprostira na 2,5 milijona kvadratnih kilometrov, avtonomna regija Tibet pa meri 1,2 milijona kvadratnega kilometra.

Tibet je na začetku 20. stoletja doživel dve okupaciji. Najprej s strani Britancev leta 1904, šest let kasneje pa je padel še v roke Kitajcev. Leta 1913 je Tibet razglasil neodvisnost, a kljub vzpostavitvi odnosov s sosednjimi državami ter mogočnimi ZDA in Veliko Britanijo, nikoli ni bil mednarodno priznan.

Septembra 1951 je v tibetansko prestolnico Lhaso z vihrajočimi zastavami vkorakalo 3000 kitajskih vojakov. V začetku niso pretirano posegali v tamkajšnji način življenja ali spodkopavali položaj lam in plemstva. Kasneje se je število kitajskih vojakov kmalu povečalo na 20.000 mož, ki so zasedli tudi ostala tibetanska mesta in začeli graditi ceste ter letališča. Šele ko so bile vzpostavljene potrebne prometne povezave, se je začela popolna okupacija Tibeta.

Osem let kasneje je tibetansko vodstvo iz Lhase zbežalo v Indijo, kjer je ustanovilo vlado v izgnanstvu pod vodstvom dalajlame, ki se je v osemdesetih letih minulega stoletja tudi odpovedal popolni samostojnosti Tibeta, da bi zaustavil nasilje v deželi. Sedanji dalajlama Tenzin Gjatso, ki bo julija dopolnil 87 let, je bil pri dveh letih razglašen za 14. zemeljsko utelešenje Avalokitešavre, bodhisatve usmiljenja. Izbor so opravili po zelo starem izročilu, po katerem duh umrlega dalajlame preide v telo novorojenega dečka.

Dalajlama, ki se še vedno vztrajno bori za ohranjanje tibetanske kulture, religije in ublažitev trpljenja Tibetancev, živi v izgnanstvu od leta 1959, leta 1989 pa je prejel Nobelovo nagrado za mir zaradi svojih prizadevanj, da po nenasilni poti vrne neodvisnost Tibetu.

Pred poletnimi olimpijskimi igrami v Pekingu 2008 je bila v svetu sprožena aktivna in glasna kampanja za mirno reševanje tibetanskega vprašanja, verske svobode in svobode mišljenja, tovrstne pobude prihajajo tudi pred bližnjimi zimskimi olimpijskimi igrami v kitajskem glavnem mestu.

Ker Kitajska na konflikt s Tibetom gleda kot na svoj politični problem, ne dovoljuje vmešavanja drugih držav v notranje zadeve, tako da je Tibet na mednarodnem področju še vedno deležen moralne, ne pa politične podpore.