Po smrti Mao Zedonga konec kulturne revolucije

Kitajski voditelj Mao Zedong je leta 1966 v strahu za svoje mesto v zgodovini sprožil gibanje, ki je Kitajsko pahnilo v desetletje kaosa, političnih spletk in gospodarskega nazadovanja. Pravimo ji velika proletarska kulturna revolucija.

Napetosti s Sovjetsko zvezo v 60. letih prejšnjega stoletja so Maa prepričale, da je sovjetska revolucija zašla na stranpot in ustrašil se je, da ji bo sledila tudi Kitajska. Poleg tega so prizadevanja drugih kitajskih voditeljev za oživitev gospodarstva v Mau vzbudila dvome o njihovi predanosti revoluciji.

Mao je zato postavil štiri cilje kulturne revolucije: zamenjati že izbrane naslednike z voditelji, ki so bolj zvesti njegovi misli, prenoviti komunistično partijo, kitajski mladini omogočiti izkušnjo revolucije ter približati izobraževanje, zdravstvo in kulturo ljudskim množicam.

Te cilje je želel uresničiti z množično mobilizacijo mestne mladine. Mladi so se organizirali v skupine, imenovane rdeča garda, Mao pa je partiji in vojski, ki ga je podpirala, ukazal, naj ji pusti proste roke.

Kulturna revolucija se je začela 15. maja 1966 z okrožnico centralnega komiteja. Sledilo je zapiranje univerz in šol, rdeči gardisti pa so napadli tradicionalne vrednote, ostanke buržoazije in nezaželene člane partije.

Gibanje je kmalu ušlo izpod nadzora in posledice so bile številne žrtve, gospodarstvo je bilo ohromljeno, v mestih sta vladala anarhija in teror, Maov kult osebnosti pa je kljub vsemu dosegel verske razsežnosti.

V prvem obdobju kulturne revolucije so bili s položajev odstavljeni glavni člani politbiroja, obenem pa so partijski komiteji v provincah začeli vzpostavljati nove politične organe. Številni voditelji, ki so se še obdržali na položajih, so februarja 1967 pozvali h končanju revolucije, vendar so Mao in njegovi radikalni privrženci prevladali.

Gibanje je dobilo nov zalet in poleti istega leta je bilo brezvladje popolno. Po vsej Kitajski so se med seboj spopadle različne frakcije rdečih gardistov in šele po dveh letih so se razmere nekoliko umirile.

Mao je leta 1968 začel na novo graditi komunistično partijo. Vojska je po njegovem ukazu prevzela nadzor nad šolami, tovarnami in vladnimi uradi. Hkrati je več milijonov rdečih gardistov in intelektualcev, ki niso uspeli preseči frakcijskih razlik, poslala na prevzgojo na podeželje in tako v mestih znova vzpostavila red.

V rojstnem mestu Maa Zedonga so postavili 32 metrsk kip mladega voditelja. FOTO: Johannes Eisele/AFP

Vojaštvo je potem, ko je bil obrambni minister Lin Biao na kongresu partije leta 1969 izbran za Maovega naslednika, prevzelo najpomembnejše funkcije v državi. Zaradi naraščujoče moči vojske in spletkarjenja v partiji, je kasneje sledila tudi čistka v vodstvu armade, Lin Biao pa je umrl v skrivnostni letalski nesreči.

Leta 1972 je Maa zadela kap in znova so se razplamteli boji za predsednikovo nasledstvo. Znotraj partije sta se oblikovali dve močni frakciji. Prvi so dajali prednost ideologiji, politični mobilizaciji, razrednemu boju in egalitarizmu, medtem ko so se drugi zavzemali za gospodarsko rast, izobraževanje in pragmatično zunanjo politiko.

Mao se je zaman trudil vzpostaviti ravnotežje med tema dvema silama, medtem ko je iskal svojega naslednika, ki bi utelešal kombinacijo obojega. Šele po Maovi smrti je prevladala druga opcija.

Kulturna revolucija je prizadela približno tri milijone članov komunistične partije in nešteto navadnih državljanov, ki so bili obtoženi po krivici. Čeprav je bila kasneje večina rehabilitiranih, je dediščina kulturne revolucije živela še dolgo.

Velika proletarska kulturna revolucija se je uradno končala avgusta 1977 na 11. kongresu komunistične partije, dejansko pa z Maovo smrtjo septembra 1976.