V Čehovi zbirki manjka le še kronski dragulj

Olimpijske igre v Parizu bi lahko bile, vsaj kar zadeva slovenske nastope, olimpijske igre presežkov. Zagotovo bo odprava najbolj številčna doslej, v njej pa je nekaj resnih kandidatov tudi za zlato odličje. Ob Janji Garnbret v ta krog brez dvoma spada Kristjan Čeh, prvo ime slovenske atletike, ki bo v metu diska po naslovu evropskega prvaka morda celo prvi favorit, da se okiti z najbolj žlahtno kovino tudi v Parizu. »Sem evropski in svetovni prvak, jasno je, kaj v zbirki še manjka,« se je visokoraslemu Ptujčanu s slovensko zastavo okrog vratu smejalo že po zmagoslavju v Rimu. V pogovoru je Čeh spregovoril tudi o odnosu s tekmeci, lovu na svetovni rekord, življenju v Estoniji in sanjskem dopustu po, upajmo, uspešni olimpijski sezoni.

Začniva pri EP in zlatem odličju v Rimu. Ko smo vas med dopoldanskimi kvalifikacijami spremljali z novinarske tribune, se je že zdelo, da je pred vami zelo uspešen dan.

»Tekma je bila malo drugačna, kot smo vajeni, kvalifikacije in finale so bili na isti dan. Raven energije v finalu zato morda ni bila idealna. V kvalifikacijah sem vrgel samo en met, nisem sicer dosegel norme, a je bilo dovolj za finale, zato mi je uspelo prihraniti nekaj energije. Nato smo šli nazaj v hotel na kosilo in počitek. Pred finalom sem se dobro počutil, tekmo sem odprl z dolgim metom in nato sem le še stopnjeval. Delovalo je, razpletlo se je odlično. (smeh)«

Po kvalifikacijah ste nam namreč dejali, da bo za odličje treba vreči prek 68 met­rov. Vas je presenetilo, da v finalu dolžine niso bile še večje?

»Bil sem pripravljen za met prek 70 metrov, tudi trener mi je to potrdil. V prvih dveh metih sem bil še malo previden, da sem dosegel to želeno razdaljo, zadnji štirje pa so bili močnejši, a se mi preprosto niso »poklopili«, bili so prenizki in zato je ostalo pri tej razdalji. Na srečo ni bilo treba vreči dlje.«

Po vsakem metu odidete do tribune na posvet s svojim trenerjem in partnerko Anno Mario Orel. Kaj vam svetujeta, o čem se pogovarjate?

»Nimamo ravno veliko časa za pogovor, na hitro analiziramo met, ki sem ga naredil, ali je potekal tako, kot smo začrtali. Med tekmo ni časa za temeljito analizo, osredotočimo se le na kakšen detajl, ki ga opazuje trener in mi glede njega nato svetuje. Drugače bi bilo informacij preveč.«

Pomembno vlogo v njegovem športnem življenju ima zaročenka Anna Maria Orel. FOTO: Kai Pfaffenbach/Reuters

Z naslovom evropskega prvaka ste izpolnili prvi cilj sezone, zdaj ste tako svetovni kot evropski prvak. Naslednji cilj je jasen – olimpijske igre. Kako jih pričakujete?

»Olimpijske igre so za vsakega športnika vrhunec kariere, seveda enako velja tudi zame, so najpomembnejše, a tudi najtežje tekmovanje. Le enkrat na štiri leta imaš priložnost, da se dokažeš, zato je ta tekma nekaj posebnega, zagotovo. Čuti se dodaten pritisk, s psihološkega vidika je še bolj stresno kot sicer, a to prinaša tudi dodatno draž. Poskusil se bom pripraviti najbolje, kot se lahko, forma raste in verjamem, da bo tudi v prihodnjih tednih, da bom v Parizu v najboljši mogoči formi.«

Po nastopu v Rimu ste nam zaupali, da ste čutili precej tekmovalne nervoze, kar je dober znak za tekmo. Je kaj živčnosti tudi ob misli na Pariz?

»Zdaj še ne, je vendarle še prezgodaj. (smeh) Pred tekmo moraš čutiti pritisk, če ne čutiš ničesar, si prazen ali preveč z levo roko vzameš tekmo, kar pa nikoli ni dobro. To se mi je zgodilo letos v Marakešu, tam sem preveč lahko vzel tekmo in rezultat je bil, kakršen je bil (7. mesto na mitingu diamantne lige, op. p.). Tudi to je del učnega procesa, letos se na vsaki tekmi naučim kaj novega, nervoza pa je gotovo dobra napoved za tekmo.«

Met diska je specifična disciplina, večina najboljših tekmovalcev prihaja iz Evrope, kar v vašem primeru pomeni, da ste vse glavne tekmece letos že premagali.

»Zagotovo se zavedam, da jih lahko premagam, jasno pa mi je tudi, da bodo prišli na olimpijske igre še bolje pripravljeni. Pri Mykolasu Alekni nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ, morda bo metal kot na evropskem prvenstvu, kjer je bil šele tretji, lahko pa disk vrže tudi 73 metrov daleč in bo osvojil zlato. Daniel Ståhl bo brez dvoma boljši, OI so njegov edini cilj letošnje sezone in bo v Parizu boljši kot v Rimu, ne smemo pa pozabiti niti na Avstralca Matthewa Dennyja, ki meče stabilno, vedno okrog 68 metrov, in je tudi lahko nevaren. Konkurenca bo brez dvoma huda.«

Pred tremi leti v Tokiu ste že bili v krogu favoritov, na koncu se je za vas razpletlo s petim mestom. Kako ste doživljali tisti nastop, kako vam bo izkušnja iz Tokia pomagala letos?

»Zame je bil to prvi nastop na OI in prva takšna izkušnja, vedel sem, da sem dovolj dobro pripravljen tudi za kolajno, a sem bil tri leta mlajši in veliko manj izkušen, poleg tega sem bil v Tokiu povsem sam, nisem imel ekipe, zato mi ni bilo lahko. Mislim, da bo v Parizu veliko, veliko bolje, svoje ljudi bom imel ob sebi, imam že olimpijsko izkušnjo, sem svetovni in evropski prvak, en naslov pa mi še manjka, zato je cilj jasen. (smeh) A rezultatov in kolajn ne želim napovedovati, glavno je, da naredim tehnično brezhiben met, da bo disk lahko letel daleč. Želim si, da bi imel dober dan.«

V Parizu boste deležni tudi slovenske podpore s tribun.

»To bo povsem nekaj drugega kot tekma v Tokiu, ki je potekala pred praznimi tribunami, takrat je bilo kar malo čudno.«

Kako se sicer razumete z največjimi tekmeci, glede na to, da se na skoraj vsaki tekmi merite drug z drugim?

»Z nekaterimi smo dobri prijatelji, z drugimi se družim nekoliko manj, enako, kot je v življenju. Med tekmo se ne pogovarjamo, takrat si vsak želi premagati druge, po tekmi pa se tudi sproščeno pogovarjamo, kaj spijemo skupaj, dobro se razumemo.«

Slabšega začetka sezone se ni ustrašil, v Rimu je z zlatom potrdil, da je na pravi poti. FOTO: Jože Suhadolnik

Letos je nov mejnik v metu diska postavil Mykolas Alekna, ki je s 74,35 metra dosegel nov svetovni rekord. To je bila potrditev, da se tudi v disku da izboljšati rekord, ki je veljal od leta 1986. Je tudi to, torej lov na rekordno znamko, vaš motiv za prihodnje sezone?

»Lahko le upam in si želim, da mi bo enkrat uspelo. (smeh) Svetovnega rekorda se ne da napovedati, nikoli ne veš, kdaj se bo zgodil, ni dovolj le vrhunska pripravljenost, vsak detajl se mora postaviti na svoje mesto, da disk lahko leti tako daleč.«

Že nekaj časa živite v Estoniji. Kako ste se navadili na drugo okolje, kaj vam je najbolj všeč?

»Tri leta že živim v Estoniji, tukaj mi je kar všeč, prilagodil sem se, predvsem imam zelo dobre možnosti za trening. Pozimi lahko treniram v dvorani, v Sloveniji za met diska nimamo pokrite dvorane, zato je Estonija zame boljša izbira. Tukaj imam tudi trenerja, dokler bom v športu, bom ostal na severu, nato pa se bova z Anno Mario preselila nazaj v Slovenijo.«

Kaj pa morda pogrešate pri življenju na severu?

»Težko rečem, saj res nisem zahteven, ne kompliciram, zato mi nič kaj ne manjka. Morda je včasih premrzlo in so v Sloveniji precej boljše temperature, drugače pa ni hudih razlik, hrana je podobna, tako da življenje ni zelo drugačno.«

Ko bo ta dolga in pomembna sezona minila, bo končno prišel čas za dopust. Kako ga boste izkoristili?

»Takrat se bom zagotovo bolj sprostil, vse bo malo bolj »na izi«. Največja tekma sezone je še pred nami, potem pa bo verjetno sledil kakšen žur, odvisno tudi od tega, kaj bom prinesel iz Pariza. O dopustu še nisem razmišljal, tudi po olimpijskih igrah sezone ne bo konec, še mesec in pol po Parizu me čakajo tekme, šele nato bo na vrsto prišel odmor.«

Kako sicer najraje preživljate dopustniške dni?

»Najraje sem nekje v toplih krajih, na morju, da ni preveč potovanj. Rad sem ves dopust na enem mestu, da se res lahko dobro spočijem.«