Neomejen dostop | že od 9,99€
Eden najbolj nepozabnih in tudi kontroverznih prizorov otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger v Parizu prejšnji teden, o katerem polemike po vsem svetu ne potihnejo – nekateri so ga namreč videli kot bizarno parodijo na zadnjo večerjo s transvestiti in transspolnimi akterji – je imel svojega osrednjega protagonista. Grškega boga vina Dioniza je namreč odigral in odpel 55-letni Philippe Katerine, francoski zabavljač, danes bolj znan kot goli modri fant.
V prizoru poje svojo pesem z naslovom Nu (Gol), medtem ko skoraj gol leži na mizi, od glave do pet pokrit z bleščeče modro barvo in obdan s sadjem in cvetjem. Njegov nastop se je sicer zdel kot drzna himna goloti, zaradi oranžne brade so ga nekateri prepoznali kot Jezusa, zaradi modre oprave pa drugi kot smrkca. Kakorkoli, nastop je postal viralen na družbenih omrežjih, spremljalo ga je na milijone ljudi po vsem svetu. V intervjuju za CNN je dejal, da je bila njegova pesem pravzaprav sporočilo miru. Besedilo gre približno takole: »Bi bile vojne, če bi ostali goli? Ne. Kam skriti pištolo, ko si gol ... Nič več bogatih, nič več revnih, ko postanemo spet popolnoma goli ... Naj smo vitki ali debeli, živimo, kot smo se rodili ...«
Katerine meni, da je vse skupaj nesporazum. »Vzgojen sem bil kot kristjan in najboljša stvar krščanstva je odpuščanje,« je dodal. Ko si je ponovno ogledal svoj nastop, da bi ugotovil, zakaj so ljudje razburjeni, je videl »nekaj zelo barvitega, spravnega in miroljubnega«. Bil pa je razočaran, ker je Mednarodni olimpijski komite zavrnil uporabo podnapisov, kar je po njegovih besedah tudi povzročilo zmedo.
Organizatorji olimpijskih iger so se sicer opravičili za prizor, potem ko so ga kritizirale Katoliška cerkev, krščanske skupine in številni (tudi slavni) posamezniki kot zasmehovanje in norčevanje iz krščanstva, čeprav je režiser Thomas Jolly večkrat poudaril, da Zadnja večerja, stenska poslikava renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, ni bila navdih zanj.
Philippe Katerine je priznani francoski pevec in igralec, pa tudi vizualni umetnik, ki je ustvaril svoje umetniško gibanje, v katerem je on sam in v katerem išče spopad med ljubkim ali čudovitim ter bolečim, temačnim, grozljivim.
»Na odru zelo rad nastopam in se pokažem, toda v življenju sem zelo sramežljiv in se raje skrivam ter opazujem druge, ne da bi me opazili.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji