»Zlatko Zahović je prepričan o tem, da bi bil uspešen«

Prvi tekmi slovenske nogometne reprezentance v ligi narodov sta pošteno vznemirili slovenske navijače, nastopi klubov v evropskih kvalifikacijah so minili brez presežka, domače prvenstvo je omejeno le še na dvoboj Olimpije in Maribora. To so najbolj izpostavljeni poudarki pereče tematike slovenskega nogometa, ki kažejo obrise krize. O njih je za Delo govoril tudi nekdanji selektor Zdenko Verdenik.
 

Nastopi klubov v kvalifikacijah za ligo prvakov in evropsko ligo ter reprezentančni tekmi v ligi narodov so v veliki meri razkrili stanje slovenskega nogometa. V kakšni formi je?

Na splošno sem razočaran in sem pesimist. Osredotočil sem bom na moje področje, stroko, ki je tako rekoč brez vpliva in je povsem omejena. Enako stanje je tudi v slovenski družbi in politiki.

Je selektor Tomaž Kavčič na selektorski stolček sedel brez privolitve krovne slovenske cehovske organizacije in strokovne komisije pri NZS?

Formalno in tudi sicer verjetno nihče ni vprašal trenerske organizacije, a to ne pomeni, da se ne bi odločila za Kavčiča. Pri odločanju o najpomebnejših kadrovskih odločitvah je moteč način izbire, saj so vsa pooblastila v rokah predsednika NZS. Radenko Mijatović je le nasledil takšno politiko, ki jo je delno uveljavil Rudi Zavrl, povsem pa utrdil Ivan Simič, ki je spremenil pravilnike, po katerih je lahko odločal o vsem, v enaki meri pa je tudi prevzel odgovornost. Vsaj tako naj bi bilo. Tako je veljalo tudi pod vodstvom Aleksandra Čeferina.

Dokler bo naša družba na preživetju, in to pomeni, da tudi nogomet, bo zelo težko biti ustvarjalen in konkurenčen.

Mar slovenski nogomet vodijo napačni ljudje?

Rdeča nit so razmerja med lastniki, kapitalom in na drugi strani svetovalci. Kdo je tisti, ki svetuje predsednikom pri športnih odločitvah? Bil je Izet Rastoder, koga je imel ob sebi in kam so ga pripeljali, Joc Pečečnik je optimistično začel, odlično je postavil ustroj, a je prišel do spoznanja, da je to vreča brez dna. Olimpija ima Milana Mandarića, potem je tu Boris Popovič, ki se ne spozna na nogomet, tako kot se NZS s prejšnjim predsednikom Čeferinom na čelu ne. Med vsemi, ki jih spremljam ali sem se z njimi pogovarjal, samo Darko Klarič ve, zakaj v nogometu gre. Oziroma, on je pripravljen poslušati in se učiti. Ne dela velikih napak in se o vsem seznanja, se uči. Ampak vseeno bi želel izpostaviti vlogo, recimo jim tako, svetovalcev. Med njimi vlada neko sožitje in so praviloma neprimerni. V ospredje se prerinejo kot najbolj poučeni, v resnici so pravi v njihovi senci. Dokler se tega ne bo razrešilo, odločitve v klubih in NZS ne bodo ustrezne.

Kakšno vlogo in vpliv ima vloga Zveza nogometnih trenerjev Slovenije?

Znotraj nogometnega sistema krovne organizacije je zveza samostojna in ima svoja denarna sredstva. NZS se vanjo nima pravice vtikati. Strinjam se, da bi morala več posegati na področje strokovnosti, a v zadnjem obdobju se ukvarja s predpisi. Narobe je, da ni ukrepala takrat, ko bi morala. Na primer, Koper je v zaporedju izbral dva trenerja brez licence, a ni bilo odziva. Če se ukvarjaš s predpisi, je to nedopustno. Takšne nepravilnosti so mogoče le takrat, ko so na višji ravni povezani vodilni ljudje.

Kaj je narobe z reprezentanco?

Tekme razkrivajo, da s kakovostjo igre in rezultati ne moremo biti zadovoljni. Ni motiviranosti, agresivnosti in borbenosti. To je odraz stanja v reprezentanci. V njej je zelo pomemben vodja, ki naj bi skrbel za visoko motivacijo, urejene odnose, ustrezen proces treninga in izbiro načina igre. Pri tem, da dela maksimalno korektno in pošteno.

Ali Slovenija sploh premore takšnega super korenjaka?

Igralci bodo vedno motivirani, če bodo v selektorju prepoznali vse značilnosti, o katerih sem govoril. A je tudi res, da motivacijo igralcev narekujejo želja po dokazovanju, po zmagovanju, osrečevanju navijačev, zavedanju, da zastopajo državo ...

Reprezentanca je v obdobju menjave rodu, toda ni čutiti potrpežljivosti in zaupanja znotraj nogometne družine in v širši javnosti?

Kako deluje reprezentanca, ve lahko le nekdo, ki je blizu njej. Ta ima možnost, da oceni, da gre proces ustvarjanja v pravilno smer in da ga ustrezno podpira. Če oceni, da so zadeve napačno postavljene in da ni znakov za boljšo prihodnost, je treba menjati. Toda so predsednik ali svetovalci sposobni pravilno oceniti? Ob tem; nekoč mi je Zavrl predlagal, da bi bil njegov svetovalec. Zavrnil sem ga, ker nisem vedel, kaj bi delal. Ampak on je pravilno razmišljal, ker je ocenil, da sam ne zmore presoditi in da potrebuje nekoga iz strokovnega kroga, da mu zaupa.

Kdaj se je začelo nazadovanje reprezentance?

Šel bom nekoliko dlje, ker bi rad izpostavil odgovornost prejšnjega predsednika. Način menjave Matjaža Keka, ki je ne bi smelo biti, in izbira naslednika sta bili neustrezni. Če so ga že menjali, bi morali takoj postaviti Srečka Katanca, da bi lahko izvlekel, kar je Kek postavil. Potem je pozneje dobil priložnost Katanec, ki pa ni opravil svoje naloge. Ustrezne odločitve narekuje stroka in če bi Čeferin imel ustrezne svetovalce, se to ne bi zgodilo.

Je mogoče izpostaviti ključne reprezentančne smernice?

Selektor mora biti tak, da bo znal čim hitreje najti način igre in z njim čez noč doseči rezultate ter visoko motivirati igralce. Vzporedno s tem se je treba učiti in uveljavljati koncept ter organizacijo igre, na kateri bo srednjeročno slonel rezultat. Končni cilj bi bila stabilna igra in stabilen rezultat. To pa je pri reprezentanci doseči najtežje, ker je na voljno premalo treningov. Kakorkoli že, selektor, ki je zdaj aktiven, mora vse obvladati in takoj. Rezultat, selekcijo, motivacijo, da bi bila vidna napredovanje in zaupanje v to moštvo. To je seštevek uspešne formule.

Kaj pa podrobnosti o selekciji, igri ...?

Mladi hočejo, a niso tako organizirani znotraj igre, da bi v trenutkih, ko ne uspeva, nadzorovali svoj ritem. Primer je Andraž Šporar, ki se zaletava in nima podpore, se nekaj časa se zaletava in potem odneha. V seštevku je premalo podpore izkušenejših. Oni bi morali prevzeti več odgovornosti. Za organizacijo igre je pomembna igra zadnjih zveznih igralcev. Ko je treba igrati naprej, jo blokirata, ker igrata nazaj. Najprej pa je treba postaviti igro, po kateri se bo vedelo, da se želi igrati naprej. To morajo vedeti napadalci in igralec, ki ima žogo.

Kaj narediti s Kevinom Kamplom, kako iz njega iztisniti maksimum, da bi tudi Slovenija iztržila maksimum? Je njegova težava ta, da je igralsko vzgojen v drugem okolju, da ima povsem drugačno miselnost?

Kampl zelo sodi v to reprezentanco, se tudi trudi, res pa je, da je njegov učinek premajhen. Toda to je značilnost za vse naše igralce. Tudi Miha Zajc leta vsepovsod. Da, Kampl je pravi, treba pa se bo odločiti, kda lahko igra ob njem, Jasmin Kurtić ali Rene Krhin. Oba ne moreta, ker sta oba enaka, počasna, ne igrata naprej, slabša sta v dvobojih, tekmeci švigajo za njunima hrbtoma, preveč izgubljata žogo. Na bočnih branilskih položajih imamo napadalce in ne branilce. Oni se ne znajo braniti.

Na klubski ravni sta Maribor in Olimpija čedalje bolj v drugem svetu, kolikor se le da, jima sledijo Domžale, potem ...

Kot je nekoč dejal Marjan Rožanc. Dokler bo naša družba na preživetju, in to pomeni, tudi nogomet, bo zelo težko biti ustvarjalen in konkurenčen. Maribor je klub za sebe in kot edini od slovenskih klubov sodi v drugo evropsko kategorijo. Presenetil me je, pet let prej ni naredil večjega razvoja, v zadnjih pol leta pa je naredil izjemen korak naprej v igri. Zelo blizu je sodobnemu nogometu, dinamičnemu, agresivnemu, organiziranemu in z mladimi igralci. Kot da bi Milanič zdaj delal po svoje. Slabost je, da Maribor še ni postavil akademije. Pri Olimpiji se sprašujem, kaj imamo in kaj bomo imeli od Olimpije in kaj ima Ljubljana od Olimpije. Iz razvojnega vidika igralcev in trenerjev nima prihodnosti nihče, ker je preveliko menjavanja, zato ni razvoja. Vselej sem ozrem v preteklost in poslanstvo Olimpije. Nekoč, v Jugoslaviji, je bila gonilo razvoja, zdaj je nasprotje. Iz denarnega vidika, da se nekaj ustvarja, kot, na primer, akademija, da predsednik ustvarja posel, hitro ugotovimo, da je v izgubi. Kaj je lahko najslabše? Najbrž to, da bo Mandarić odšel in Olimpije ne bo več. Ljubljanski nogomet bo ostal na bremenih Brava ali Ilirije. Pri Domžalah mi je všeč, da se klub denarno vzdržuje, a se zaradi preživetja in obstoja kluba njegov razvoj ustavi ravno takrat, ko bi moral narediti še en korak naprej. Ne more ga, ker je pretok igralcev zaradi preživetja prevelik.

Zahovićeva igralska kariera in še posebej v vlogi športnega direktorja NK Maribor sta tako posebni in uspešni, da del javnosti v njem vidi edinega rešitelja za slovenski reprezentančni nogomet. Drugi del, ki ga povezuje z njegovimi incidenti, bi ga najraje umaknil iz nogometa. Je ustrezen mož za reprezentančni
vzpon?

Zahovića odlično poznam, vprašanje je le, do kje postavljamo meje. Če želiš z njim sodelovati, ga je treba vzeti takšnega, kot je. Ni rečeno, da je osebnostno le slab, mislim, da se, če znaš pravilno sodelovati z njim, iz njega da izvleči veliko več pozitivnega. Ker v njem je veliko pozitivnega. Je pa res zelo občutljiv. Zato ne bi bilo slabo, če bi malo več delal na samemu sebi, na svoji osebnosti, da bi svoja čustva znal brdzati, da bi raje dvakrat premislil ... Toda, kaj bi radi od njega, da je selektor? To ne more biti, saj nima ustrezne trenerske licence. Ali ga je res treba sprejeti takšnega, kot je, tudi za ceno njegovega obnašanja, zato, da bo naredil rezultat. Če ga bo? V tujini ne bi imel možnosti. On je odprta knjiga, vem pa, da je prepričan o tem, da bi naredil uspešno zgodbo. Ker je zelo samozavesten, kar je za igralce ključnega pomena, da sledijo vodji. Kdo ve, morda bi bila naveza z Milaničem zmagovita kombinacija. Slej ko prej bo dobil priložnost ali bi jo moral dobiti tudi Milanič.