Vzvišenosti preveč, ponižnosti premalo

O tem, ali je slovenska nogometna reprezentanca oslabljena, ker sta se poškodovala Tim Matavž in Jasmin Kurtić, bi lahko pisali analize po dolgem in počez, na vsak način pa sta selektorju Tomažu Kavčiču legionarja olajšala odločitev, koga izbrati za prvo enajsterico. Že pomislek o tem, da odsotnost izkušenih reprezentantov pred tekmama proti Norveški in Cipru lahko pozitivno vpliva na selektorjevo oblikovanje moštva in uveljavljanje zamisli, zgovorno kaže na stanje duha, ki trenutno vlada v slovenskem reprezentančnem nogometu in v javnosti.

Kavčičevo zdajšnje izhodišče je boljše, kot je bilo septembra. Za selektorja, ki še išče idealno moštvo in podobo na igrišču in ima na voljo preveč povprečnih in značajsko neprimernih igralcev, so poškodbe ali katerakoli druga »naravna nesreča«, ki zožuje selekcijo, naravnost božji dar. Če že njegova osebnost ni tako močna, da bi udaril po mizi in samozavestno postavil pravila igre.

Spomnim se prvih Katančevih selektorskih korakov – in tudi poznejših, ko je moral krepko poseči v nabor igralcev in odrezati kar nekaj neugodnih igralcev, da je dobil, kar je želel, ali da se vsaj približal svojemu idealu. Za Katanca, ki je bil sicer popolno Kavčičevo nasprotje na začetku svoje selektorske poti, ni bilo nobene drame. Kogar ni videl v svoji zgodbi, ga je odrezal, kdor je bil poškodovan, o njem ni razmišljal. Tako sta, na primer, za njegovo načelnost plačala davek tedaj najboljša napadalca Matjaž Florjančič in Primož Gliha. Katancu so pomagale tudi zanj nesprejemljive muhavosti igralcev, zaradi katerih je lahko čeznje naredil križ.

Katanec ni bil nikakršen rabelj neprimernih igralcev, marveč je zgolj sledil svoji filozofiji, zavedajoč se, da v naboru igralcev ni imel v Evropi uveljavljenih zvezdnikov, razen enega v nastajanju (Zlatka Zahovića). Temu primerno je postavljal piramido, na vrhu katere je bil on.

Med Katancem in Kavčičem ni veliko skupnih točk, razen te, da sta oba prevzela reprezentanco (Katančev prvi mandat), ko ni bilo realne ocene o tem, kakšen »material« imata na voljo: konkurenčnega za kvalifikacijske naskoke na velika tekmovanja ali takšnega, ki ga je treba še skrbno brusiti? Zdajšnje težave – po moji oceni – pa vendarle izhajajo iz splošnega in vzvišenega prepričanja, da Slovenija ima kakovost in širino.

Dejstva so vendarle kruta in zlahka merljiva. Slovenski domet je ta trenutek najlažje preveriti skozi ligo prvakov, evropsko ligo in tudi najmočnejša prvenstva. V LP je 32 klubov prijavilo med 30 in 40 igralcev, kar pomeni med 960 in 1280 nogometašev. Med njimi Slovenijo zastopajo vratarja Jan Oblak in Samir Handanović ter Jaka Bijol. Prvi se kuja, drugi je že reprezentančno upokojen, tretji je še v nastajanju. V EL tekmuje 48 moštev, kar pomeni skoraj 1900 nogometašev. Slovenski med njimi so Kevin Kampl, Petar Stojanović, Benjamin Verbič, Miha Mevlja. Iz višjega kakovostnega razreda je le Kampl. V najmočnejših prvenstvih (Španija, Anglija, Italija, Nemčija, Francija, Portugalska, Rusija, Nizozemska) in v najboljših klubih ima Slovenija med igralsko aktivnimi spet le vratarski dvojec Oblak - Handanović ter Kampla in Bijola.

Bodimo iskreni, iz te moke še ne more biti dobrega kruha. Kanček ponižnosti in zavedanja realnosti, zaradi česar ne bosta preveč trpela ego ali samozavest, ne bi škodoval. Koristil pač!