Ko mi je Marijan Pušnik poleti vzneseno govoril, da je po njegovega komaj 19-letnega koroškega rojaka Jako Bijola prišel sloviti moskovski CSKA, mi kajpak ni šlo v glavo, kako da enega od slovenskih upov, postavnega zveznega igralca in njegove potenciale, opazi ruski velikan, slovenska Maribor in Olimpija pa ne. A o zamujenih priložnostih vijoličastih ali zeleno-belih ne bi dramatiziral. Tudi v zadnjih 15 letih so najpomembnejši reprezentanti (Robert Koren, Valter Birsa, Bojan Jokić, Marko Šuler, Aleksandar Radosavljević, Mišo Brečko, Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić, Zlatko Dedić, ki so tvorili udarne člene afriškega moštva, ali zdajšnji Miha Mevlja, Tim Matavž, Aljaž Struna, Domen Črnigoj, Benjamin Verbič ...) bolj ali manj obšli Maribor in Olimpijo. Celo Boštjana Cesarja ali Milivoja Novakovića, kot otroka Olimpije, nista od nje dobila prav veliko, tako kot si Maribor ne more lastiti vzgojnih zaslug za Josipa Iličića.
Najbrž nihče med njimi ni pretirano obžaloval, kako se je razpletala njihova pot. Lahko se le zahvaljujejo sedmemu čutu, staršem, menedžerjem, sreči ali tujim klubom, da jih razvojna pot ni zanesla v Ljudski vrt ali Stožice. Kdo ve, v katero smer bi se sicer obrnila njihova kariera?
»Veš kaj, mislim, da so ga v Sloveniji zmotno ocenjevali, ker so ga izmerili, kaj zmore tisti trenutek. Namesto da bi njegove potenciale, ki so bili vidni v telesni postavi in značajskih značilnostih, prenesli v prihodnost. Pri oceni mlajših je pomembno, da jih pravilno ovrednotiš, kakšni igralci bodo v prihodnosti,« je še med drugim povedal Pušnik in deloma zadel žebljico na glavico. Eden od najpomembnejših vzgojnih delov v nogometni selekciji je prav sposobnost prepoznavanja potencialov najbolj nadarjenih za prihodnost.
Nad najstnikom iz Vuzenice je v Rusiji le še nebo. Postavni Korošec s presežkom športnega talenta – veljal je za izjemno nadarjenega smučarja – ima vse, kar si lahko želi ambiciozen in mlad nogometaš. Ima trenerja, ki vanj verjame, in ima klub, ki se je zavestno in zaradi znižanja proračuna odločil za pomladitev, ter ima vrhunske razmere za brušenje nadarjenih nogometašev.
Najstnik Jaka Bijol si je eksistenco že rešil (kot smučar si je morda ne bi niti pri tridesetih), nogometaš s presežkom med Slovenci pa bo moral še postati.
Kljub veličini moskovskega velikana nisem povsem prepričan, da je za najbolj talentirane slovenske fante brušenje v ruskem nogometu ideal, ki mu kaže slediti. Dovolite, da pojasnim, zakaj. Ruski nogomet je imel z razpadom Sovjetske zveze svoj edini svetli samostojni trenutek pred desetimi leti na euru v Švici in Avstriji. V tem rodu so blesteli Andrej Aršavin, Roman Pavljučenko, Pavel Pogrebnjak, Aleksej Smertin in Jurij Žirkov, ki so vsi dobili priložnost tudi na Zahodu (v Angliji) in pustili razmeroma soliden vtis. A nihče se ni prebil v najmočnejšo kategorijo igralcev. Iz ruskega nogometa je v močnejše lige prestopila in se uveljavila le peščica tujcev, ki delno spadajo v kategorijo izbrušenih v Rusiji. Poznam le dva: srbska branilska zvezdnika Nemanjo Vidića (iz Spartaka v Manchester United) in Branislava Ivanovića (iz Lokomotiva v Chelsea). Če poenostavim, kar je »narejeno (izbrušeno) v Rusiji«, ni dovolj dobro za Italijo, Anglijo, Španijo, Nemčijo, Francijo, Portugalsko ..
.
Paradoks je, da si je najstnik Jaka eksistenco že rešil (kot smučar si je morda ne bi niti pri tridesetih), nogometaš s presežkom med Slovenci pa bo moral še postati. Morda bo pokazal, da se ne gre v Rusijo samo po zaslužek!
Komentarji