V Ljudskem vrtu že zapihal Kronaveter

Žogo si je z desne noge podal na levo, se otresel igralca in si priigral prostor za strel. Izvedel ga je z 20 metrov, s slabšo levo nogo in zelo prefinjeno. Žoga je zletela mimo vratarja, ki je njen let pospremil zgolj s pogledom. Od vratnice se je odbila v mrežo. Navijače je mojstrovina dvignila na noge.



Le 11 minut je zeleno-beli Mariborčan Rok Kronaveter potreboval, da je na zadnji tekmi pred sredinim štartom v kvalifikacijah za ligo prvakov na Islandiji prepričal približno 1000 mariborskih navijačev. Da jim je pokazal, česa Maribor ni imel, ko je štiri leta igral za Olimpijo in ji priigral dve šampionski zvezdici.



»Saj ni bilo nič takšnega. Odziv navijačev je bil pričakovan. Res smo močni,« je mimo vedno resnega mariborskega protokola kratko in jedrnato povedal Kronaveter, s štajerskim poudarkom na veter. V Ljubljani je bil seveda Kronavetr, v Ljudskem vrtu bo, kot je razkrila tekma z Gorico, hitro tudi avtoriteta.



Mojstrovini vijolične sedmice je sledil hud naliv in kmalu še en gol, po katerem so si vijolični privrženci lahko že navdušeno dajali petke. Za 2:0 proti hrvaškemu prvoligašu Gorici (končni izid 4:1, za Maribor sta gola dosegla še Martin Milec in Nino Žugelj) je zadel še drugi novinec oziroma okrepitev Andrej Kotnik. Mlajša Kronavetrova kopija ima na dresu prav tako sedmico – ob štirici (47). Tudi njegov gol je bil nekaj več, v njem je bilo zaznati talent, ki bi se v Ljudskem vrtu lahko razvil v kaj več.

Zbogom, pragmatizem

Maribor je bil prvak s preveč slabostmi, zdaj je močan, tako močan, da trener Darko Milanič ne bo imel več razlogov za neprepričljive igre brez sijaja. Prvi strelec Luka Zahović še ni v polnem ritmu treningov, najboljši igralec prejšnje sezone Rudi Požeg Vancaš (s št. 77) je po dveh mesecih sploh prvič igral nekaj minut. In je požel glasen aplavz s tribun. Ni kaj, športni direktor Zlatko Zahović je izbral okrepitve, zaradi katerih bi spektakel in šov v Ljudskem vrtu morala pregnati pragmatizem in duhamorno taktično kulturo.



»Redko se zgodi, da je prestopni rok tako bogat. Nam je prinesel kakovost, igralce z idealnimi rešitvami v pravem trenutku. Zdaj moramo uveljaviti igro, ki jim bo zagotavljala čim več žog. Delati bo treba zanje, a ne smemo pozabiti na ravnovesje v igri. Pričakujem, da bomo še boljši,« Milanič ni skrival zadovoljstva nad generalko, ki je razkrila širino mariborskega igralskega kadra. Ni bilo tako pomembno, kdo je igral v začetni enajsterici, marveč kdo ni: Handanović, Klinar, Viler, Rajčević, Požeg Vancaš, Mešanović, Bajde, Pihler, Zahović ml., Hotić ... Za enega, dva ali celo tri od njih se bo poletje bržkone izšlo z odhodom.
Trenerju ne bo lahko, na vsakem igralnem položaju ima Milanič na voljo po dva nogometaša, ki se bodo soočili z ostro konkurenco. »Vem, da bo marsikdo slabo sprejel moje odločitve,« je Milaniču jasno kot beli dan, da kakovost in širok nabor igralcev prinašata tudi neprijetnosti in ne le sladkih skrbi.

Valur je že v ospredju

Če je bila Gorica, ki je v minuli sezoni »odstrelila« Matjaža Keka s klopi Rijeke, v zmagi s 4:1 preslab sparing tekmec, bo najbrž razkrila že prva evropska ovira, upodobljena v islandskem prvaku Valurju. O njem so se v vijoličnem taboru seznanili skoraj že do potankosti, Milanič je nizal podrobnosti ... »Neguje hitro in napadalno igro z veliko dinamike. Ima rep in glavo ter je kakovosten. Z visoko postavljeno obrambo tvega veliko, ohranja pa tradicionalne odlike v igri s prekinitev, kot so koti, dolge podaje iz avta. Igralci so hitri, želijo igrati. Razlikuje se od Hafnarfjörðurja, s katerim smo se pomerili pred dvema letoma. Manjša težava bo tudi umetna trava. Na hitro se bomo morali prilagoditi, najti formulo in zmagati.«

Še več informacij – o tem, kako delujejo v živo – pa mu bosta posredovala Zlatko Zahović in pomočnik trenerja Saša Gajser, ki sta včeraj na Islandiji spremljala tekmeca.