V Evropi še nismo naredili koraka naprej

Tomislav Tomić se je vrnil na mesto nesreče. Potem ko je v sezoni 2019/20 Olimpija predvsem zaradi lastne neumnosti ostala brez naslova državnega prvaka, je odšel v Avstrijo. Na Dunaju pri Admiri je bil le sezono, poleti se je vrnil k zeleno-belim. Tudi zato, da bi dokončal, česar ni, čeprav je 30-letni Hercegovec iz Širokega Brijega z Olimpijo osvojil vse lovorike.
 

Pod taktirko Igorja Bišćana ste osvojili dvojno lovoriko, pod vodstvom Safeta Hadžića pokalno lovoriko. Dovolj ali premalo v treh letih?

Predvsem zadnja sezona pred odhodom na Dunaj je bila sezona izgubljenih priložnosti. Mislim, da bi morali biti prvaki, imeli smo res izjemno moštvo in igrali smo odličen nogomet. Če bi Safet Hadžić ostal trener, bi bili zanesljivo prvaki. Tako se je zgodilo, kar se je. Sezono prej smo bili pokalni prvaki, ampak škoda je bila narejena v Evropi. Obžalujem, da v treh letih nismo naredili koraka naprej tudi v Evropi. Zato srčno upam, da ga bomo letos.

Vrnili ste se, ker ste si želeli, ali je bil predsednik Milan Mandarić tisti ključni mož, ki vas je prepričal?

Nedvomno je bil predsednik glavni jeziček na tehtnici, saj me spoštuje in to mi je dal vedeti vsakokrat, ko sva se slišala ali videla. Moral bi priti že pozimi, ko sem bil še poškodovan. Predsednik mi je rekel, naj ne bom v skrbeh, naj pridem in se tukaj pozdravim. Zaradi zlomljene kosti sem imel mavčno oblogo na stopalu. Počakal sem do konca sezone, ker sem se z Admiro le dogovoril za sporazumno prekinitev triletne pogodbe in predvsem čakal, kaj bo povedal novi trener. Ko je Savo Milošević slišal, da sem v kombinacijah, me je takoj poklical in mi povedal, da me želi imeti v moštvu. Poznal me je že od prej. Ko te želita predsednik in trener, ni več odgovora ne.

Olimpija in Ljubljana sta postala vaš drugi dom?

Res je, Ljubljana je še en pomemben razlog, zakaj sem se vrnil, čeprav sem imel še nekaj denarno privlačnejših ponudb. Tukaj se počutim odlično, odšli smo trije, vrnili smo se štirje. Soprogi Dajani in štiriletnemu sinu Lovreju se je pridružila še desetmesečna Dora. Sin je 'čistokrvni' olimpijec, odraščal je z njo in pozna le njo. Nenehoma vzklika Olimpija, Olimpija. In da, naš dom v Ljubljani smo našli v Fužinah. Vem, kakšen sloves ima, ampak me ne moti. Zelo prijetno nam je, vse je na dosegu rok. Dobre štiri ure vožnje sem oddaljen tudi od Širokega. To je blizu.

Imate stike z nekdanjimi igralci?

Nekaj jih je še ostalo. Sicer pa, da, tudi zato, ker smo bili res prijatelji zunaj igrišča in ne le na njem. Z vsemi sem ohranil stike, s Savićem, Menalom, Vukušićem, Čekičijem, Jurčevićem ...

Kakšna Olimpija vas je pričakala?

Precej spremenjena, toda z istimi ambicijami in cilji. V njeni navadi je, da počasi sestavlja mozaik in prepričan sem, da ga bo tudi tokrat. Dovolj bo trden in kakovosten, da se bomo potegovali za naslov prvaka. Olimpija bo v ožjem krogu favoritov. Pričakujem, da se bomo v naslednji dneh še okrepili, saj boj na treh frontah zahteva daljšo klop. Tudi zaradi notranje konkurence je dobro, da nas je več. Močnejša ko je, boljši so rezultati.

Ste ohranili tekaško formo, srčnost in nepopustljivost, zaradi katere so vas vzljubili tudi navijači?

Poškodba me je ustavila, ampak ni bojazni. Še sem tak, kot ste me spoznali. V Avstriji sem, dokler sem bil zdrav, še več tekel. Saj sem moral, ker sem bil eden od najbolje plačanih igralcev.