Srečno, Matjaž, srečno, Slovenija

V četrtek in nedeljo se začenja novo poglav­je slovenske nogometne reprezentance. V Izraelu in v Stožicah s Severno Makedonijo bo najbrž kar hitro jasno, kaj lahko navijači pričakujemo od selekcije novega starega selektorja Matjaža Keka in kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo prihodnje leto. Novembra – bog ne daj, da bi bilo že junija konec vseh upanj o euru – se bodo delile evropske vozovnice.

Po navijaškem utripu sodeč, so za Keka palci javnosti obrnjeni gor, toda domala plebiscitarna podpora ni kdo ve kako pomembna pri tem, koga bo na igrišče postavil selektor in kakšno taktiko bo izbral proti tekmecem. Pa čeprav je ljudski selektor nekoč znal upoštevati ali vsaj prisluhniti glasu ulice. Talenta, da je znal prilagoditi svoje zahteve in poglede na nogomet sposobnosti igralcev in jih združiti v navijačem prijazno podobo, spretnemu govorniku ni mogoče oporekati. Celo kritiki so se morali kar pošteno poglobiti v materijo, da bi mu lahko bili kos. Pri ugajanju je bil v primerjavi z najboljšima nogometašema med slovenskimi selektorji Srečkom Katancem ali Branetom Oblakom prvovrstni diplomat. In odličen praktik, ki se je dokazal tudi na klubski sceni.



Kekovo izhodišče v drugem selektorskem mandatu se vendarle pošteno razlikuje od prvega. Začel ga bo na začetku, leta 2007 pa sredi kvalifikacij, in z ne najbolj posrečeno zapuščino predhodnika Tomaža Kavčiča. Po Oblaku, čigar skrajnost pri selekcioniranju in oceni, kdo lahko in kdo ne, je bilo Keku veliko lažje dopolniti mozaik z zadnjimi manjkajočimi kamenčki, kot jih bo zdaj po Kavčiču. Še posebno ker je v že izgubljenih kvalifikacijah za EP 2008 lahko gradil moštvo za naslednje kvalifikacije za SP leta 2010. Velja pa spomniti, da je bil tudi na robu odstrela, ker za navijače hitrost in rezultatska učinkovitost nista bili v skladu s pričakovanji.



Brez ene same resne preizkušnje gre Kek v pustolovščino, v kateri sta mogoči obe skrajnosti: da reprezentanca tudi v teh kvalifikacijah (10 skupin, pet po pet moštev in pet po šest moštev) ne bo konkurenčna za prvo ali drugo mesto, ki zagotavljata neposredno uvrstitev na EP, in drugo, da bo že takoj vzletela in se uvrstila na EP. Skupina, v kateri so še Poljska, Avstrija, Izrael, Makedonija, Latvija, je pomenljiva, uresničljiva sta oba scenarija.

Ob upoštevanju stanja, po katerem slabše, kot je bilo, ne more biti, imajo slovenski navijači več razlogov za optimizem kot pesimizem. Ob upoštevanju realnosti pa vendarle kaže zavzeti bolj previdno držo. Slovenska reprezentanca namreč nima še niti kapetana, ki je, sodeč po peripetijah z Janom Oblakom pod Kavčičevo taktirko, očitno sila prestižna stvar za postavljanje hierarhije znotraj moštva in vzpostavljanje pozitivnega duha. A če je kapetanska kombinatorika najbolj zapletena in odločujoča za športni uspeh, potem je Kek tri četrt posla že opravil. Na igrišču namreč že ima nespornega igralca, okoli katerega se bosta sukali igra in uspešnost. To je Josip Iličić. Druge lani še nerazrešene uganke, kdo bo prvi napadalec, kdo bo sestavljal dvojec osrednjih branilcev, kdo zvezno vrsto, bo reševal v zadnjem trenutku. Oziroma reševale se bodo same po sebi z bolj ali manj prepričljivimi igrami kandidatov na prvih dveh tekmah. Na tretji bo že prepozno.