SP 2050 s čipi v glavi

Je nogomet, kot smo ga poznali doslej, z uvedbo tehnologije VAR dokončno izgubil svoj prvinski značaj in vstopil v svet računalniških iger s stvarnimi akterji? S pravičništvom in poštenostjo obsedeni (moralistični) nogometni navdušenci bodo prav gotovo pritrdili zagovornikom uvedbe najrazličnejših tehnoloških pripomočkov, da bi upravičili svoje prepričanje o tem, da mora nogomet slediti razvoju človeštva na vseh ravneh. Drugi, tradicionalisti in konservativci, ne bi spreminjali ali dodajali ničesar, kar bi vzelo mik glavni igri, ki si je status najpomembnejše postranske stvari na svetu in največjo priljubljenost prislužila prav zaradi svoje preprostosti. Naj narava opravi svoje, bi lahko strnili njihovo tezo.

Nogomet je igra, ki na najboljši možni način s fizičnimi in umskimi sposobnostmi odraža vlogo človeka. Številnih ljudi, celo skupnosti. Na primer države. Ne predstavljam si, kakšno vsebino bi lahko imela tekma med Anglijo in Kolumbijo na svetovnem prvenstvu leta 2050, če upoštevamo, da bo na razvoj nogometa odločilno vplivala tehnologija. Zadnja tekma, ki sta jo uprizorili evropska in južnoameriška reprezentanca v osmini finala, je bila prava bitka človeških značajev, moška, polna strasti, jeze, napak, privlačnih potez, dvobojev mož na moža, spornih sodniških odločitev ... Znoj so po tekmi zamenjale solze sreče in žalosti. Pa vendar je imela, po mojem prepričanju, eno veliko napako, ki sproža upravičene pomisleke o ustreznosti uporabe tehnologije. Ameriški sodnik in kolegi v sobi za videonadzor si niso pomagali s tehnologijo, ki bi lahko razblinila vse dvome o tem, ali je bila sodnikova odločitev poštena, pravična, napačna ali pristranska. Kdo ve, morda bo tehnologija nekoč zanetila vojno med državama.

O VAR, njegovih pozitivnih ali negativnih učinkih, bo nazadnje odločala statistika. Tako kot še o vrsti drugih stvari v nogometu, ki vznemirjajo strokovnjake in na podlagi njihovih izračunov oblikujejo taktiko, ocene o sposobnostih igralcev, moštva ... Pomisleke o tem, v katero smer gre nogomet, je v svojih zanimivih kolumnah izražal nekdanji argentinski reprezentant, trener in direktor pri Realu Jorge Valdano. Marsikatera si zasluži resnično širše razprave tudi na filozofski ravni. »Rad imam nogomet, ker je v nasprotju z znanostjo. Ker je protisloven, primitiven in čustven. Če hočemo pravico, potem se zanjo borimo – toda v resničnem svetu, in ne na igrišču,« je med drugim izzval znanost, o kateri trdi, da je največji krivec za to, da vsak njen poseg (izboljšava?) igralcem odvzame svobodo, svobodo razmišljanja, ustvarjalnosti, odgovornosti in odločanja.

Valdano je prepričan, da je nogomet tiha bitka dveh struj. Prvo predstavljajo tisti, ki imajo znanje, ker so nogomet igrali in o njem vedo veliko, a tega sploh ne vedo. Drugo pa tisti, ki vedo manj. Vendar so zaradi svoje učenosti vešči pojasnjevanja in imajo orodja za prepričevanje.

Zdaj pa še pogled naprej v tekmo Anglije in Kolumbije leta 2050. Nogometaši bodo imeli v glavi čip, poleg VAR bodo imeli tudi sobo za vodenje igralcev, za nadziranje igralčevih čustev, narekovanje pretečenih kilometrov in števila podaj. Glavno orodje ne bo žoga, marveč igralna konzola!