SNL naj vodijo in tržijo klubi

Končni cilj je povprečni obisk 3000 gledalcev v sezoni 2011/12. To je bila ena najbolj smelih in drznih napovedi oblikovalcev slovenskega klubskega nogometa ob koncu minulega desetletja, ko je bila na obzorju Olimpijina vrnitev v SNL. Prepad med sanjami in realnostjo je bil z desetletne časovne razdalje vendarle prevelik. Slovenska liga ni prišla niti do povprečja 1500 gledalcev na tekmo, pri čemer je treba upoštevati kar precejšnjo luknjo med klubi. Maribor, Olimpija in Mura krepko presegajo želeno številko, vsi drugi so debelo za njo oziroma pod povprečjem 1000 gledalcev.

Po tedanjih analizah, ki so govorile v prid nogometa, je bilo mogoče upati o sledenju trendom v drugih državah, po nogometni razvitosti primerljivih s Slovenijo. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je Maribor glavni oglaševalec slovenskega klubskega nogometa, so tudi tedanji oblikovalci blagovne znamke SNL vedeli, da je ključna pri utrjevanju športne panoge št. 1 in klubskega tekmovanja Olimpija.

Priznam, da prav poseben ekspert za takšno ugotovitev ni bilo treba biti, glede na to, da ima klub dolgo tradicijo, da domuje v glavnem mestu, kjer je največ potencialnih navijačev in kapitala, da je navzlic nekajletnemu mrku ohranil prepoznavnost zunaj slovenskih meja. Več sreče, spretnosti in znanja je bilo treba za prepričevanje politike in močnih gospodarskih subjektov oziroma posameznikov, ki jim je zavedena športna hierarhija v Sloveniji dejansko zameglila obzorja. Ali jih bog ne daj spremenila v sektaško nastrojene, a prikrite nasprotnike česarkoli nogometnega.



Slovenskemu nogometu se je v tem desetletju zgodil Maribor. Vijoličasti so se s podvigi na evropskih igriščih in z anti Olimpija strategijo na domačih igriščih utrdili kot najmočnejši športni kolektiv v državi. Toda še vedno je manjkal anti Maribor z dodatkom najmanj enega, raje pa dveh, treh anti Maribora in Olimpije hkrati. Prihod Milana Mandarića v Slovenijo je – naj so njegovi kritiki to želeli ali ne – jasno razkril, da SNL ima potencial in predvsem, da je lahko to, kar je vsepovsod v soseščini in širše: da je klubsko tekmovanje prvovrsten družabni dogodek, ki narekuje in hrani športno medijsko krajino.

V tej sezoni je, in ne prvič, vzniknila Mura. Nesreča v njeni nogometni sreči je, da se je (upati je, da le še za leto ali dve) izgubil Koper. Nekoč v osemdesetih letih minulega stoletja je bila tedanja Bonifika gladiatorska arena z 10.000 gledalci. Takšna ne bo nikoli več, toda prav Koper in Mura sta nepogrešljiva povezovalna člena pri ustvarjanju nogometnega ideala osamosvojitvenega rodu oblikovalcev SNL – osi od Kopra do Murske Sobote s postajami v Ljubljani, Celju in Mariboru ter krakov, kot so Nova Gorica, Kranj, Domžale, Velenje, s podaljškom osi do Lendave ...

Ideal je znan. Ne sodim med častilce doseženega, kvečjemu med kritike, ki so prepričani, da slovenski klubski nogomet caplja za drugimi. Ta trenutek je njegov največji greh, da klubi po kriznem obdobju ob koncu minulega desetlet­ja, ko so morali skrbništvo nad tekmovanjem prepustiti krovni organizaciji, znova niso prevzeli nadzora. Evropska konkurenca je medtem že uveljavila, kar je zastavila pred desetletjem: močna klubska tekmovanja, ki jih ob servisni podpori krovnih organizacij vodijo in tržijo klubi.

NZS je svoje poslanstvo, da ni dopustila popolnega razpada lige, opravila. Zdaj so na vrsti klubi.