Razvojno lenobni Maribor čaka na kolaps atraktivne Olimpije

S sinočnjo stoto tekmo 28. državnega prvenstva v Murski Soboti je padel zastor nad prvim delom nogometne sezone, ki je na vrhu lestvice kljub vsemu nekoliko presenetljivo postavil Olimpijo. Branilec naslova Maribor je izvlekel več, kot je pokazal na igrišču, Aluminij je z drugim mestom izboljšal lanski dosežek. Preostali so bili, z izjemo Domžal in Rudarja, v mejah pričakovanj. Spomladanski del prvenstva, ki se bo 22. februarja takoj začel z velikim derbijem v Ljudskem vrtu, napoveduje novo razburljivo bitko za prvaka.

»Ne skrbi me in ne bojim se Maribora, vem kako in s kom se bomo spustili v boj za prvaka,« je pred sezono smelo napovedal trener Olimpije Safet Hadžić. Dobršen del jesenske podobe je razkril že ob koncu minule sezone, ko se je odrekel najboljšemu strelcu Roku Kronavetru, in upal, da bo z okrepitvami s Hrvaške lahko uveljavil hitro, kombinatorno in napadalno igro. Vse, kar je bilo za Maribor znanstvena fantastika, pa bi morala biti realnost. Pri vijoličnih so še ujetniki pomembnosti zmag na domačem dvorišču, zato se zanašajo na »kolaps« pri tekmecih, namesto, da bi sledili sodobnejšim trendom in zanje ustrezno selekcionirali moštvo. Zato je konceptualna neodzivnost resnično nerazumljiva.

Aluminij dvignil kakovost, Mura priljubljenost

V veliki meri se je Olimpijina preobrazba v moštvo s spektakularno igro izšla, toda za kaj več, kot uveljavitev igre z več avtomatizmov in manj nihanja, bi Hadžić moral imeti še en ali dva prestopna roka in vsaj dve polni sezoni na trenerskem stolčku. Ob seveda popolni podpori in zaupanju klubskega vodstva.



Ampak niti drugačna in očem bolj privlačna Olimpija ni bila nosilni steber SNL, to sta bila namreč aduta, ki sta vsak na svoj način zapolnila vrzel v kakovosti in zanimanju za slovensko ligo. Kakovost je upodabljal Aluminij, ki je dve tretjini prvenstva deloval tekmovalno, v zadnji tretjini pa je dvignil letvico še na raven spektakularnih iger. Oskarja za priljubljenost si je zaslužila Mura. Tudi Prekmurci so bili na igrišču do zadnjih treh tekem tekmovalni z vidnim rokopisom trenerja Anteja Šimundže, ki je v Fazanerijo prenesel vse najboljše iz mariborskega obdobja in hkrati še bolj avtoritativno po svojih merilih ter omejenim igralskim kadrom Muro utrdil v višjem razredu slovenskega klubskega nogometa. Toda z možnostjo, da klub z najzvestejšo navijaško podporo lahko dvigne še na višjo raven in usposobi ter preobrazi moštvo za naskok na vrh, kadar eden od nedotakljivega dvojca ali kar oba zabredeta v resnejšo krizo. Zgornji del zaokrožuje simpatično Celje, všečno na igrišču in z vselej zanimivimi nogometaši, ki so magnet za boljše klube.

Liga zanimiva za tujce

Če ne bo korenitih preobratov, bo v spodnjem delu lestvice spomladi vse v znaku boja za 8. mesto oziroma izognitvi dodatnim kvalifikacijam za obstanek. Rudar je izrazit favorit za izpad v drugo ligo, trojica Bravo, Tabor in Triglav pa bodo odločali o tem, kdo bo še trepetal. Domžale sodijo v zgornjo polovico, a bodo v tej sezoni plačale davek za bogatenje na račun kakovostnega siromašenja igralskega kadra in ohranjanja udobja ter visokih standardov.



V seštevku so bila moštva iz spodnjega dela lestvice zelo nekonkurenčna tekmecem iz zgornjega dela. V eni tekmi razlika morda ni bila tako očitna, zato je lahko tudi prihajalo do presenečenj. Praviloma je po njem prišel strm zdrs. Najočitnejši primer je prav Triglav, ki je igral življenjsko tekmo v Ljudskem vrtu in se nato osramotil v Kidričevem.

Statistika oziroma številke v slovenski ligi niso posebej verodostojni pokazatelj kakovostne ravni najmočnejšega slovenskega prvenstva. V veliki meri za manj ali bolj gledljive in kakovostne predstave z manj ali več slovenskimi fanti niso krivi zgolj klubi, marveč celotno stanje panoge v državi. Ta razgalja iz leta v leto ponavljajočo krilatico v nogometu delujočih akterjev, da iz leta v leto vse bolj napredujejo.



Slovenska liga je, ne glede na vse številčnejšo zasedbo tujcev, še vedno zelo neprivlačna za pokrovitelje in je infrastrukturno osiromašena v številu ustreznih vadbenih igrišč ter kadrovsko usposobljenih ljudi. Zaradi tekmovalne nravi ohranja veliko mero profesionalizma (v amaterizmu), zaradi česar je zanimiva za, na primer, kakovostnejše in cenejše mlade hrvaške igralce, ki si preko SNL utirajo pot v močnejše in bogatejše lige. Davek za to plačujejo slovenski fantje. Na dolgi rok pa reprezentanca.