Predsednik Izole je skoraj zaspal na tekmo z Benfico

Legendarni napadalec in predsednik nogometašev Izole živi za nogomet tudi pri 74 letih. Trenutno največ časa posveča obeleževanju 100-letnice organiziranega igranja nogometa v rojstnem kraju, ki bo prihodnje leto. Z Vinkom Gregoričem sva se pogovarjala o njegovi igralski in trenerski karieri ter predsedovanju klubu, ki je vselej bil bitko za preživetje. Tudi takrat, ko je nastopal v Evropi.

Vinkov oče se je moral pošteno spreti z mamo, da je popustila prošnjam sina, ki so ga prijatelji nagovorili, naj začne aktivno igrati nogomet. Izolo je ob koncu 50. let prejšnjega stoletja preplavilo nogometno navdušenje, saj je klub postal član novoustanovljene 1. slovenske lige, v kateri se je zadržal uvodni dve sezoni. Vinko je pri 17 letih zaigral za člansko vrsto, že leto pozneje pa je osvojil najpomembnejši in najlepši pokal v svoji igralski karieri. »Leta 1966 je bil finalni turnir četverice za pokal MNZ Koper. Na Bonifiki smo v polfinalu premagali Piran, Dekani pa so presenetili favorizirane Koprčane, ki so šli v Trst kupiti mogočno lovoriko, ki so jo v bistvu vnaprej namenili sebi. No, pa se jim ni izšlo, pokal smo dvignili po finalni zmagi proti Dekanom. Ta naš uspeh je še okrepil rivalstvo med Izolo in Koprom, ki je trajalo desetletja,« pripoveduje Gregorič.

Treniral je tudi Darka Milaniča

Z mlado, poletno zasedbo se je Izola leta 1969 vrnila na slovensko prvoligaško sceno in tam ostala do leta 1985. Vmes so se zgodili razvpiti portoroški sklepi, ki so sredi 70. let narekovali novi ustroj klubskih selekcij. Za obalne nogometne klube je to pomenilo, da so se združili v enoten klub z imenom Obala. »Igralsko kariero sem tako končal v dresu Obale in takoj sprejel trenerski izziv. Najprej sem bil pomočnik trenerja članov Vojislava Milića. Bili smo v igri za uvrstitev v drugo zvezno ligo, a je bil boljši Rudar iz Trbovelj. Roko na srce, mi nismo bili pripravljeni za višji rang tekmovanja ne v kadrovskem, ne v finančnem in ne v organizacijskem pogledu,« realno ocenjuje Gregorič, ki je ob službovanju v občinski upravi v klubu nadaljeval kot trener mlajših selekcij. »Najprej sem vodil kadete, pozneje pa mladinsko vrsto, v kateri je bil tudi Darko Milanič. Kot 15-letnik po igralski kakovosti sicer ni posebej izstopal, je pa bil precej zrelejši od vrstnikov. Razmišljal je, kot da bi imel 18 let, bil je odločen, da bo nogometni profesionalec,« nekdanjega varovanca hvali eden njegovih mentorjev v zgodnjem obdobju kariere. Mladinci Izole so leta 1986 osvojili naslov pokalnega prvaka Slovenije, takoj zatem pa se je Milanič preselil k beograjskemu Partizanu in ustvaril zavidanja vredno kariero. »Kmalu po njegovem odhodu nas je v Novem Sadu čakal nastop na finalnem turnirju za pokal Jugoslavije. Potovali smo z vlakom, Dare pa nas je prišel pozdravit na železniško postajo v Beogradu,« se s ponosom spominja Gregorič.

Predsednik za velike stvari

Kmalu je sledila še večja preizkušnja za našega sogovornika, saj so morali zaradi bolezni Zvonka Grahka, ki je bil na čelu kluba 20 let, med sabo izbrati novega vodjo. In izbrali so Vinka, ki je bil v 80. letih tudi podpredsednik Nogometne zveze Slovenije in MNZ Koper ter ob Lučju Pertiču gonilna sila obalnega društva trenerjev.

Izolski nogomet so podpirala uspešno lokalna podjetja, kot so Delamaris, Mehanotehnika, Belvedur, Stavbenik, po svoje je ves čas pomagala še občina. Izola je leta 1985 izpadla iz prve lige, a se hitro vrnila ter utrla pot do največjih uspehov v zgodovini kluba. »Leta 1990 smo s trenerjem Lučjom Pertičem osvojili naslov slovenskega prvaka ter se uvrstili v takratno medrepubliško ligo. Pertič nas je zapustil, verjetno zato, ker je vedel, kaj nas čaka. Nekaj sezon prej je namreč vodil Koper v drugi zvezni ligi in spoznal, kako deluje zakulisje tega tekmovanja in kakšen je vpliv sodnikov. Sezono v medrepubliški ligi, zadnjo sezono v Jugoslaviji, smo odigrali do konca, zaradi suma podkupovanja pa sem pred koncem nagnal vratarja in trenerja. Nato sta se na klopi izmenjavala Ivo Marjon in Rado Pišot. V premierni sezoni samostojne slovenske lige smo osvojili 3. mesto, čeprav smo bili dolgo vodilni v prvem delu sezone. Toda igralci so s trenerjem Pišotom imeli pretirano prijateljski odnos, v prostem času so se skupaj zabavali, kar je bilo preveč. Vseeno se nam je uspelo uvrstiti v evropsko tekmovanje, obračun z Benfico v 1. kolu pokala Uefa (Evropske nogometne zveze) je bil zgodovinski dogodek. Za dva dni sem zaprl pekarno in z ženo šel na gostovanje v Lizbono. Pred odhodom avtobusa na brniško letališče mi je tajnik Vojmir Babič dejal, da letalske vozovnice niso plačane. Za to je bil odgovoren Nevio Tripar iz Belvedurja, ki je imel o tem dogovor z Ivanom Zidarjem, direktorjem SCT in predsednikom Olimpije. Vseeno smo odšli na Brnik, kjer je Nevio po nekaj telefonskih klicih uredil zadevo. Seveda v moštvu nihče ni vedel za ta zaplet,« razkriva Gregorič.

Malo dramo je prestal tudi pred povratno tekmo v Izoli. »Na večerji klubskih vodstev dan pred tekmo sem se z gosti in posebej legendarnim Eusebiom dogovoril za skupno fotografijo z našimi mladimi nogometaši na igrišču tik pred začetkom tekme. Nalogo, da to izpeljem, sem prevzel sam. Po nočnem delu v pekarni sem nekaj ur pred tekmo želel samo malce zatisniti oči, pa sem s spancem potegnil. Na štadion sem tako prišel le nekaj minut pred začetkom tekme, zato je spominsko fotografiranje seveda odpadlo,« se spominja bivši prvi mož izolskega nogometa.

Finančno brezno in razpustitev kluba

Po desetletju vodenja kluba je odstopil s predsedniškega položaja. »Dosegli smo vrhunec, čeprav smo morali ogromno improvizirati, saj nikoli nismo imeli na voljo dovolj denarja in druge podpore. Bili smo zadolženi, zato smo pred tekmo z Benfico najeli kredit v višini 100.000 mark, ki nam ga je omogočil Adriatic, eden od sponzorjev kluba. Upali smo, da bomo veliko zaslužili z vstopnicami na tekmi z Benfico. Pred tem smo zgradili tudi novo tribuno in za vrata postavili montažna sedišča, ki so še danes v Kortah, kamor smo jih pozneje preselili. Nismo si upali povsem naviti cene vstopnic, vseeno pa smo računali na poln štadion, a je prišlo le kakšnih 4000 ljudi. Zaslužka ni bilo, od Adriatica nismo mogli več računati na finančno podporo, pozneje pa nismo zaslužili niti pričakovanega denarja od odškodnin za prestope igralcev. V klub sem se vrnil leta 2000, bil tudi član upravnega odbora, vendar tudi zaradi slabih razmer v gospodarstvu nismo prišli na zeleno vejo. Izola je do leta 1996 životarila, ko pa je dolgovala še nogometni zvezi, je sledil zaton kluba,« z grenkobo ugotavlja Vinko Gregorič, ki je kljub nezavidljivemu položaju po svoje prispeval, da je klub dobil pomožna igrišča in še naprej skrbel za delo z mladimi upi.

Svoje delovanje v NK Izola, ki je danes tretjeligaš, naš sogovornik opisuje s pomočjo priznanega avtorja besedil, glasbenika in novinarja Draga Misleja-Mefa: »V Izoli je znan pregovor: 'Krepat, ma ne molat.' Za predsednika NK Izola Vinka Gregoriča pa velja: 'Molat za ne krepat.«