Dr. Elsner hitrega Vitka ni mogel zvabiti v Olimpijo

Pričakal me je na dvorišču hiše v Rožni dolini, simpatična psička Luna se je ob prijaznem laježu motala med nogami. Gvido Uršič, na splošno znan po svojem partizanskem imenu Vitko, zelo dobro skriva svoja leta. »V Rožni dolini živim od rojstva. Ko so bili tu fašisti, je bila Valle delle Rose, Nemci so jo imenovali Rosental. Tu mi je lepo, dobro se počutim,« vedre volje pove vitalni 83-letnik, ki je šele pred nekaj leti zaradi zdravstvenih težav prenehal igrati nogomet v veteranski sekciji.

Rodil se je avgusta 1938 pod fašistično oblastjo, vojna leta niso bila prijazna, a je na srečo njegova družina preživela. V osnovni šoli se je navdušil nad nogometom, zato se je kot pionir znašel na igrišču Železničarja ob bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici. »V klub sem prišel leta 1952, moj prvi trener pa je bil dr. Marjan Zdravlič, primarij v šempetrski bolnišnici, ki je imel za sabo nogometno kariero v italijanskih klubih Udineseju, Bologni in Veroni (kot Mario Sdraulig, op. p.). On me je naučil prvih nogometnih trikov, vpeljal me je v skrivnosti nogometa,« razkriva Vitko. To ime so mu dodelili partizani, ko je v svoji srajčki z očetom v Gorico prenašal skrita sporočila mimo italijanskih stražarjev. Oblast mu je namreč dala italijansko ime Guido. »Pozneje so me v Jugoslaviji na občini kar sami preimenovali v Gvida,« razkrije patriotizem uradnikov.