Posebnež Đalma bi že vedel

Sposodil si bom besede enega od starejših mož in odličnega poznavalca slovenskega nogometa. »Veš kaj, takole ti bom povedal. Za vedno si bom zapomnil Ivana Đalmo Markovića, saj ga poznaš, kajne? Tudi zaradi njega sem z veseljem gledal tekme, ki jih je vodil. Še zdaj po več kot dvajsetih letih mi v ušesih odzvanja, kako je glasno opozarjal igralca. 'Okomito (naprej), okomito' (naprej), mu je govoril.«

Tako sva začela pogovor o tem, kaj (z vsemi podvprašanji) pomeni prestop Dina Hotića iz Maribora k zadnjeuvrščenemu moštvu najmočnejšega belgijskega prvenstva Cercel Brugge. Še prej o Đalmi. Seveda, poznal sem ga. No ja, vedel sem, kdo je in kaj je. Legendarni hrvaški nogometni trener, posebnež, filozof, poliglot, leksikon in v marsičem nogometni inovator. Bolj ustvarjalec kot zmagovalec, če bi mu že moral izbrati trenerski profil. Mlajšim kolegom se najbrž niti ne svita, kakšen nogometni um je deloval v Sloveniji, v sedemdesetih minulega stoletja v Mariboru, v začetku devetdesetih let je bil trener Beltincev.



Nazaj k Dinu. Dober milijon evrov, kolikor naj bi zanj iztržil Maribor, je imeniten izkupiček. Zlatko Zahović je res izvlekel veliko. Največji belgijski klubi, razen treh, štirih, Brugge, Anderlecht, potem pa izmenjaje Gent, Genk, Antwerpen, Standard, redko plačujejo milijone, kaj šele tisti z dna lestvice. Cercle je bil nekoč v vrhu srednjega razreda. Milijonska odškodnina je več, kot je pred devetnajstimi leti Brugge plačal Mariboru za mlajšega Nastjo Čeha. Za desetico, ki je Slovenija še ni imela. Plejmejkerja njegovega kova ni vzgojila. Ptujčan je Bruggeju podeseteril vložek, dvakrat ga je tako rekoč sam pripeljal v ligo prvakov. Žal je njegova kariera tragično zašla na stranpota.

Zdaj pa o Đalmovem »okomito«. Ne le nogomet, tudi v košarki, hokeju šteje vertikala, ne horizontala, če uporabim besednjak trenerjev. Sposobnost razmišljanja in igre v globino s hitrostjo, preigravanjem ali podajami. Igralci, ki zmorejo ustvarjati v globino, so dodana vrednost, zmožnost dopolnjevanja s širino jih uvršča med »od boga poslane«. Nasprotno velja za mojstre širine, za katerimi je vedno ostal, če bi, če bi ... bi ljubljanski genij »širine« Cime namesto pri Lecceju igral pri Juventusu.



Dino je, kot sva z gospodom ugotavljala, simptom zgrešene selekcije ali prepoznave slovenske nogometne stroke. Dino je nadpovprečno tehnično dovršen igralec z omejenimi fizičnimi sposobnostmi. Tehnika ga je držala nad vodo, sila in moč pod njo. Kako ga uporabiti in kakšno vlogo v moštvu naj bi imel, je bila težava tudi mariborskega strokovnega štaba. Zdaj je ne bo imel več, kar je delno razkril tudi Zahović. Nadomestili ga bodo igralci s povsem drugačnimi tehničnimi in teles­nimi značilnostmi.

Hotića so mnogi videli kot kandidata za osvežitev Kekove reprezentance, selektor malo manj. V sodobnem igralnem mozaiku Dinu ni lahko najti položaja. Ne poznam vrhunskega moštva, v katerem bi imel tehnično in fizično podoben igralec vlogo, kot jo je imel on v Mariboru. Še najbližje se mi zdi Bernardo Silva pri Manchester Cityju. Slovenija med trenerji seveda nima Pepa Guardiole. Vem pa, da bi Đalma že vedel, kaj z Dinom. In zanj je dobro, da bo vedel tudi Bernd Storck, Nemec na Cerclovi klopi.

Zakaj je Dino dober za BiH, preslab za Slovenijo? Čas bo pokazal, koliko ga bo BiH tudi uporabila. Najbrž pa mu je pri prestopu pomagal status reprezentanta BiH. Kar mojo domišljijo lahko zapelje v ... Bolje, da ne zapišem.