Portoroški sklepi 2.0

Dvodnevni seminar na Obali je razkril nujnost tovrstnega izpopolnjevanja za nogometno stroko. V dveh dneh res ni možno odgovoriti na izzive, s katerimi se sooča najbolj razširjena športna panoga na svetu tudi pri nas, prav tako je nemogoče sprejeti »kakršnekoli« sklepe ali zaključke, ki bi »karkoli« spremenili.

Dobrodošla srečanja nogometne stroke

Gotovo pa drži, da so tovrstna srečanja dobrodošla in lahko predstavljajo katalizator za nujne spremembe in nadaljnjo rast nogometa pod dežnikom NZS. Miting ni pritegnil vseh, ki bi jih lahko, pogrešali smo imena à la Katanec, Prašnikar, Stojanović, Oblak, Kavčič in Miklavič. Eni so bili odsotni zavoljo profesionalnih izzivov, druge je pregnal mraz, tretji niso prejeli vabila … Škoda, z njimi bi bil konec tedna na Obali še bogatejši in uglednejši.



Portorož je ponudil priložnost za razmislek o prihodnosti slovenskega nogometa. Dobrih štirideset let po sprejetju t. i. portoroških sklepov, s katerimi je politika reorganizirala slovenska šport in redefinirala poslanstvo najmočnejših klubov v posameznih mestih, je bilo tudi manj usodno in odmevno druženje dovolj poučno in sporočilno.

Stroka bi lahko dobila še večjo besedo

Udeleženci so bili namreč enotni in so lahko le ponovili, kar je večkrat zatrdil tudi selektor Matjaž Kek: če ne bomo prisluhnili stroki, ne bo preboja navzgor. Vsi dosedanji poskusi, da bi trenersko združenje dobilo še večjo besedo, so bili bolj ali manj neuspešni, čeravno so prav slovenski strokovnjaki podpisani pod zgodovinske uspehe nogometa na sončni strani Alp.
Stroki je treba zaupati in ji prisluhniti, eden od izzivov trenerskega ceha pa je tudi selekcija v lastnih vrstah: približno 1500 imen namreč kandidira za manj kot 30 »pravih« delovnih mest.