V nadaljevanju preberite:

Slovenija je »jugoslovanska« klubska in reprezentančna nogometna velesila. Dva kluba, Olimpija in Celje, med 24 najboljših v tretjeligaškem evropskem klubskem tekmovanju, je nekaj, o čemer v drugih nogometnih bivših republikah zgolj sanjajo, ne glede na res izstopajoča posebneža Crveno zvezdo in Dinamo, ki tekmujeta v ligi prvakov, ter podvige »madžarske« Bačke Topole (kot v primeru Nafte ima klub iz Vojvodine glavnega plačnika v Republiki Madžarski) in naslednjega tekmeca zeleno-belih Borca iz Banjaluke, ki sta se prav tako uvrstila med 24 najboljših v konferenčni ligi. 

Po osamosvojitvi je bilo to, da bodo slovenski nogometni klubi ali reprezentanca boljši od drugih iz nekdanje skupne države, nekaj nezamisljivega. Zgodovino je sicer z debelimi črkami pisal že Maribor z uvrstitvami v ligo prvakov in evropsko ligo. Ni mogoče povsem racionalno pojasniti teh podvigov, toda prav v tem je čarobnost nogometa.

V primeru Olimpije in Celja ni nikakršnih neznank, kot jih v prejšnjem desetletju ni bilo pri Mariboru. Oba kluba imata jasne arhitekte, prve upodabljajo tuji vlagatelji, druge neposredni izvajalci na igrišču s trenerjema v ospredju, ljubljanskim Victorjem Sanchezom in celjskim Albertom Riero.

Slovenske nogometne zaostalosti ni mogoče skriti. Narekuje jo zastarela, nedograjena in neustrezno domišljena infrastruktura. Če sta prelomnici leti 2009 in 2010, ko sta bila zgrajena stadiona v Ljudskem vrtu in Stožicah, potem v petnajstih letih v Sloveniji v celoti ni bil zgrajen niti en stadion ali športni park z nogometnim stadionom, kaj šele, da bi lahko govorili o pomožnih igriščih.