Obetavno izhodišče Kekove ekipe pred poletoma v Prištino in Kišinjov

Slovenija je v prvi tretjini Uefine lige narodov upravičila pričakovanja stroke in navijačev, rezultatski izplen v tekmah z Grčijo in Moldavijo je bil pričakovan in zaslužen. Izbrana vrsta selektorja Matjaža Keka v dveh večerih ni prejela gola, sinoči je zmagala prvič po lanskem novembru in to je obetavno izhodišče pred zahtevnim oktobrskim paketom tekem v Prištini in Kišinjovu.



Štiri točke iz ene delovne akcije ni slab izkupiček, četudi je bilo to v slovenskem domicilu, torej na domačem štadionu, in proti ekipam, ki ne sodita v višji srednji kakovostni razred. Toda sinoči je bila v Stožicah opazna velika želja reprezentantov, nikomur ni bilo možno očitati pomanjkanja motiva.

Damjan Bohar med najhitrejšimi na igrišču

Najlažje bi bilo tarnati nad manjkajočimi igralci kova Josip Iličić, Kevin Kampl in Benjamin Verbič, toda uspeh je treba zgraditi z alternativnimi rešitvami. Tako je bilo tudi sinoči, čeprav so romantični navijači gotovo močno pogrešali tipično napadalno igro, igro hitrih kratkih podaj, igro, s katero bi prebijali tekmeca po bočno-krilnih položajih.

 

Tudi edini gol na tekmi smo videli brez organizirane akcije. V enem od nasprotnih napadov se je dokopal do žoge Petar Stojanović, močno je streljal s približno 20 metrov na desni strani, vratar Aleksej Košeljev pa je posredoval slabo. Žogo je odbil v petmetrski prostor – namesto v nasprotno smer –, do nje je najhitreje prišel Damjan Bohar, ki je z bližine spretno že postavil končni izid 1:0.




Prav Bohar sodi med najhitrejše v slovenski reprezentanci, dobrodošlo bi bilo imeti še kakšnega podobnega igralca … Manj se je ponujal Haris Vučkić, Miha Zajc pa je deloval bolje kot v četrtek zvečer, toda do vrnitve na staro raven ga čaka še kar nekaj tekem v majici Fenerbahčeja ali kakšnega drugega kluba. Andraža Šporarja nismo opazili, na nek način je močneje opozoril nase Blaž Kramer, četudi je igral le deset minut.

Pot do zmage? Slovenci so čvrsto zaprli dostop do svojih vrat, srednja branilca Miha Mevlja in Miha Blažič sta bila še boljša kot z Grčijo, skupaj z Janom Oblakom bi lahko v prihodnjih dveh letih tvorila močan steber slovenske obrambe.

Blizu gola tudi Zajc

V napadu je bilo drugače. Slovencem ni bilo enostavno, deset Moldavcev je igralo »za žogo«, le centerfor Vitalij Damaščan je prebival na sredini igrišča. S prebijanjem zgoščene postavitve 3-5-2 ima pogosto težave tudi Bayern, kako je ne bi imela Slovenija, ki še nikdar doslej ni začela tekme v takšni kadrovski podobi kot sinoči v Stožicah.



Logično, da je moral Kek spet nenehno kričati na fante, ki se niso čez noč ujeli z njegovimi zamislimi, logično je bilo tudi, da je moral Turek na klopi Moldavije nenehno vpiti na svoje igralce »Davaj, davaj!«, saj niso mogli ogroziti vrat Jana Oblaka niti z dolgimi žogami čez polovico igrišča.

Oktobra na gostovanji v Prištino in Kišinjov

Izpostaviti velja še nekaj akcij za morebitnih 2:0, kot je bil močan strel Blažiča s 25 metrov, ali pa uigrano kombinacijo v 50. minuti, ko je predložek Jureta Balkovca skoraj unovčil Zajc; po posredovanju vratarja je žoga zadela le prečko. Odtlej je bilo gostiteljem kar težko, Moldavija je iskala gol za izenačenje, najbližje pa je bila v 59. minuti po odlični akciji Reabčuka.

Čez mesec dni čaka Kekov kolektiv še večji izziv kot septembra, štiri točke bi bile tedaj zelo spodoben izkupiček. Slovenci bodo namreč dvakrat gostovali na tradicionalno neugodnih prizoriščih; 11. oktobra bodo obiskali Prištino, tri dni pozneje Kišinjov.