Ni več druge, Kekovi fantje morajo uprizoriti podvig

Pogosto je v nogometu tako, da stroka in navijači neodločen izid tekme označijo kot realen, obenem pa potožijo, da jim je žal zapravljene priložnosti za zmago. In prav tako je po tekmi med Slovenijo in Slovaško (1:1) na datum prvega šolskega dneva v Stožicah, ki – žal – niso bile polne kot v tistih bolj vznesenih časih spremljanja naše nogometne reprezentance, vseeno pa so ponudile lepo ozračje. Zlasti ob upoštevanju spoznanja o poldrugo leto trajajajoči pandemiji, ki je botrovala čudnemu vsakdanu, tudi takšnemu brez občinstva v športnih arenah.

Matjaž Kek, slovenski selektor, sodi med tiste trenerje, ki ne skrivajo besed o pomembnosti navzočnosti navijačev, tudi tistih najbolj gorečih. A to seveda ne preseneča za nekoga, ki je izvirno doma le nekaj minut hoje peš od Ljudskega vrta, tudi med njegovim odraščanjem pogosto prizoriščem nabito polnih tribun. Užival je v nogometno vznesenem Kvarnerju na Reki, pozneje pri nas omenil tudi, da niti kakšen pok petarde, če je vse v dobro nogometa in dejansko športnega praznika. Zato se je tudi po živahnem sredinem večeru v Stožicah zahvalil glasnemu občinstvu za podporo, pa čeprav si je bil zagotovo na jasnem, da si pomembna tekma državnega nogometnega moštva zasluži več kot četrtino zasedenosti štadiona za 16.000 navzočih.



»Vem, tokrat je bilo nekaj več kot 4000 gledalcev, toda ko bo občinstvo spet začutilo, da naše moštvo gara in igra dobro, bomo imeli še več podpore: vrnilo se bo sedem, osem ali deset tisoč navijačev. Dvignili bomo tudi tiste, ki so zaenkrat še v domačih naslonjačih, hvaležni pa smo prav vsem, ki so nas že zdaj, tudi ob prihodu na štadion, pogojenem s predpisi PCT, spodbujali na tej tekmi s Slovaško,« je poudaril prvi mož slovenske reprezentančne stroke, ki nas po pristopu in načinu dela kar spominja na soimenjaka Matjaža Kopitarja, stanovskega kolega s slovenske hokejske klopi. Oba ohranjata red in odzivnost reprezentančnih kandidatov in z njima poskušata premagovati realno boljše tekmece. Občasno se to posreči, vedno pa vendarle ne. In Slovenija zdaj s štirimi točkami ohranja še nekaj upanja za uvrstitev na mundial, toda morala bo tudi uprizoriti kakšen podvig za skok proti vrhu lestvice. Prav podobno je bilo pred dnevi v Oslu z našimi hokejskimi risi.

Nepozabni teden Petra Stojanovića

Gol upanja je na sredin večer za Slovenijo zabil Petar Stojanović. Zbral je lepo kilometrino v Zagrebu, kjer so Dinamove uvrstitve v skupinski del prestižnih evropskih tekmovanj domala vedno na rednem letnem sporedu. Zdaj se je Ljubljančan preselil v Italijo k moštvu Empolija, tedna s skalpom velikega Juventusa in golom za reprezentanco zlepa ne bo pozabil. »Res preživljam lepe nogometne dneve, še precej bolj bi bil vesel, če bi premagali Slovaško. A tako je to v športu, zdaj moramo strniti vrste za sobotno tekmo z Malto,« poudaril edini slovenski strelec in podčrtal tudi izjemne sposobnosti Josipa Iličića, sijajnega asistenta pri omenjenem golu. Prav slednjega pa jutri proti Malti zaradi rumenih kartonov ne bo, tako bo slovenska naloga še težja. A sila zahtevna bo tudi pred Slovaško. Mareka Hamšika, Stanislava Lobotko in Milana Škriniara – to so bili za slovaške poročevalce med rojaki trije najbolje ocenjeni akterji predstave v Ljubljani – čaka derbi s Hrvaško ...