Nemška zanesljivost ali turška strast?

Ljubljana – Izbranci selektorja Jogija Löwa so resda na zadnjem SP v Rusiji doživeli tekmovalni polom, a zaradi tega priljubljenost najbolj razširjene igre z žogo v Nemčiji ni prav nič splahnela. Štadioni bundeslige so še naprej polni, podobno je tudi v tekmovanjih nižje ravni. A nogometna igra predstavlja posebno strast tudi v Turčiji. Danes bo v Nyonu znano, katera od dveh omenjenih dežel bo gostila euro 2024.

Nemci obljubljajo ponovitev poletne pravljice, kot še danes vzneseno pravijo svetovnemu prvenstvu 2006, sploh najbolje organiziranemu doslej, Turki, ki doslej še niso imeli velikega nogometnega tekmovanja, a kandidirajo četrtič za EP, pa predstavo, ki bo prekosila vse dosedanje.

O vložku slednjih ni nikakršnega dvoma. Boja za prvenstvo so se lotili zelo resno, nihče med dosedanjimi prireditelji naj ne bi predstavil takšne palete sodobnih nogometnih aren, kot jih pripravljajo prav v kandidaturi ob jugozahodnem evropskem stičišču z azijskim delom sveta. Med desetimi štadioni sta dva v Istanbulu, tistega v Ankari še niso odprli, večina drugih zares pripada novi gradnji zadnjih dveh ali treh let. Ko pa gre za objekte v Nemčiji so ti večinoma iz časa pred omenjenim mundialom 2006, a po svojem udobju, zmogljivosti, uporabnosti, spremljajočim objektom še vedno prekašajo katerokoli od držav najbolj cenjenih ligaških tekmovanj stare celine. Zdaj je sicer zanimivo, da na dveh predvidenih prizoriščih eura 2024 ne igrata moštvi najvišjega ligaškega razreda – Köln in HSV sta namreč v tej sezoni drugoligaša, a to privržencev ne ovira, da tudi zdaj ne bi vedno znova napolnili tribune za približno 50.000 obiskovalcev. Sicer se je v pripravi nemške kandidature vnel izjemen interni boj med prizorišči, štirje – Mönchengladbach, Nürnberg, Hannover in Bremen – so izpadli.

Turki z novimi objekti

Turčija? V Istanbulu so se spogledovali s tem, da bi imeli prvenstvo na kar štirih mestnih štadionih, a na koncu so razgrnili kandidaturo z največjima dvema, nacionalnim, kjer bo leta 2020 finale lige prvakov, ter Areno Türk Telekom, sicer prizoriščem domačih tekem Galatasaraya.V slehernem mestu napovedujejo izjemen dogodek, obenem pa si želijo tudi v spektaklu širokih razsežnosti pokazati, da nimajo totalitarne dežele, v kateri teptajo temeljne človeške pravice …

Toda prav pri tekmecih današnjega izbora razmišljajo prav o demokraciji kot svoji prednosti. "Zelo neodgovorno bi ravnala UEFA, če bi to prvenstvo podelila Turčiji," je prepričan Ulli Hoeness, predsednik Bayerna in tako tudi eden najvplivnejših mož na nemški nogometni sceni. V največji srednjeevropski deželi namreč ne pozabljajo usode svojih novinarskih rojakov, ki so poročali iz Turčije o diktaturi, pa nato čez noč končali v zaporih. Ostre besede med nemško kanclerko Angelo Merkel in turškim vladarjem Recepom Tayyipom Erdoğanom ostajajo v spominu tudi pred današnjim dogodkom v Nyonu, a ob koncu bo seveda odločilno mnenje 17 članov izvršnega odbora evropskega zveze pod vodstvom Slovenca Aleksandra Čeferina. Sicer je teh 20, toda prvi mož nemške zveze Reinhard Grindel ter turški predstavnik Servet Yardimci ne smeta glasovati, Šveda Larsa-Christerja Ollsna pa zaradi hude bolezni danes ne bo v Švici.

Čeferin bližje Nemčiji?

Nemci računajo na glasove Anglije, Portugalske, Francije, Švedske, Madžarske ter Švice in tudi na Čeferinovo naklonjenost. Grosupeljčan je v nedeljskem posebnem pogovoru za ZDF, drugi program nemške javne TV, razgrnil svojo nevtralnost, toda sodeč po zapisu iz vplivnega Süddeutsche Zeitung naj bi bil precej bližje kandidaturi Nemčije, ker razmišlja drugače kot Gianni Infantino, predsednik svetovne zveze. Slednji sicer ni v dobrih odnosih z vodilnimi nemškimi funkcionarji, naklonjen naj bi bil turški kandidaturi, ki bi jo podprli tudi tisti, ki pripadajo njegovemu "krilu". Med njimi je denimo Davor Šuker, predsednik Hrvaške nogometne zveze.