Ne, Les Bleus niso modri, temveč prava žogobrcarska mavrica

Liberté, égalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo). Francoska revolucija iz leta 1789 je zagotovo najpomembnejši družbeni izum v zgodovini, ki je seveda nastal iz ljudskega revolta. Revolucionarni slogani v sodobnem času ne veljajo več, svobodo prinaša denar, zaradi finančnih razlik ni več enakosti, pa tudi ne bratstva, če sloji kapitalističnih podjetnikov delavce izžemajo tako, da morajo protestno na ulice.

No, Francija pa je tudi nekdanja kolonialna velesila. Kaj smo zapisali, nekdanja? No, ta trditev je le za naivneže. Francija kot talilni lonec različnih ras in kultur priseljencev pa je tudi idealen poligon za depriviligirane posameznike, da se s športom povzpnejo na družbeni socialni lestvici.

Če omenimo le nogomet, seveda dva naslova svetovnih prvakov, v letih 1998 in letos, nista prišla slučajno. V francoskih klubih večinoma zelo dobro delajo v mladinskih šolah, najboljši primer za to sta Olympique Lyonnais oziroma na splošno znano Lyon in Monaco, primer Paris Saint-Germaina pa ni vodilo za prihodnost nogometa v deželi galskih petelinov. Namesto lastnega dela se zanašati le na bogatega strica iz Katarja da ti bo plačal vse muhe in napihnjeno bahanje, je dobra pot za uspehe na hitrico in konkuriranje evropskim klubskim velikanom.



Seveda je tudi to cilj francoskega klubskega nogometa, a v Parizu bi se morali zavedati tudi dejstva, da v Franciji ne obstaja le mesto luči in da vsak ne pade v nezavest, le če zagleda Eifflov stolp. Tako pa Lyon in Monaco, ki finančno ne moreta konkurirati klubu PSG in drugim gigantom na stari celini, bogatejšim kupcem prodajata svojo nogometno robo in še naprej garata v svojih mladinskih pogonih.

Svet v malem

Seveda dejstvo, da je francoska nogometna izbrana vrsta tako rasno barvita, ni od včeraj. Primerjanje igralskega kadra z domačega SP 1998 in letošnjega nam seveda ponudi veliko skupnih točk. Naslov najboljšega na mundialu dve leti pred milenijem so si med drugimi denimo priigrali vratar Bernard Lama (po rodu iz Francoske Gvajane), Vincent Candela (Italija), baskovska legenda Bixente Lizarazu, Patrick Vieira (Senegal, Zelenortski otoki), Youri Djorkaeff (Armenija), Didier Deschamps (rojen v Bayonnu v francoski Baskiji), Ganec Marcel Desailly, Stéphane Guivarc'h iz narodnostno povsem specifične Bretanje, Zinedine Zidane (po rodu je Kabilec iz Alžirije), Robert Pires (njegov oče je Portugalec, mati Španka), Thierry Henry (oče Antoine zdajšnjega trenerja Monaca je z otoka Guadeloupe v Antilih, mati Maryse pa z Martiniqua), Bernard Diomède, ta je po rodu prav tako z Guadeloupa, Alain Boghossian (Armenija), z otoka Guadeloupe je tudi Lilian Thuram, Christian Karembeu (obrambno naravnani nogometaš se je rodil na tihomorskem otočju Nova Kaledonija) in David Trezeguet (sin argentinskih staršev). Narodnostna analiza seveda tu ni mišljena kot škodoželjno seciranje rasnih korenin, temveč kot dejstvo, da druge kulture plemenitijo izvirno domačo, in da se do velikih športnih rezultatov pride le z enotnostjo v moštvu. No, kaj nismo že omenili načela francoske revolucije?

Niso še na vrhuncu moči

Tudi svetovni prvaki z letošnjega prvenstva v Rusiji, ti so v finalu na kolena le primorali na tem turnirju vrhunske hrvaške ognjevite, prihajajo z večih koncev in krajev. Vratar Hugo Lloris je po rodu iz Katalonije, v polju pa so se do končnega triumfa trudili Presnel Kimpembe (oče je iz Konga, mati s Haitija), Raphaël Varane (po rodu z Martiniqua), Kamerunec Samuel Umtiti, Paul Pogba (njegova starša sta iz Gvineje), Antoine Griezmann (oče je po rodu iz nemškega Münstra, mati ima portugalske korenine), Thomas Lemar, rojen je v Baie-Mahaultu na Guadeloupu, je pa tudi nigerijskega rodu, Olivier Giroud, ta je zaradi babic italijanskega rodu, Kylian Mbappé, njegov oče Wilfried je iz Kameruna, mati Fayza je alžirskega rodu, Ousmane Dembélé, mati je po poreklu iz Mavretanije in Senegala, oče je iz Malija z nigerijskimi koreninami, Corentin Tolisso (Togo), N'Golo Kanté (Mali), Blaise Matuidi (angolski oče Faria Rivelino, kongoška mati Élise), Steven Nzonzi (Kongo), Steve Mandanda (Zaire, danes Demokratična republika Kongo), Adil Rami (Maroko), Nabil Fekir (rojen v Franciji, starši so alžirskega rodu), Djibril Sidibé (predniki so iz Malija), Lucas Hernandez (Španija), Benjamin Mendy, tudi ta je rojen v Franciji staršem senegalskega rodu, in vratar Alphonse Areola (Filipini). Mavrica vseh teh narodov in osebnostnih nravi, globoko v sebi močnejših za kolonialno izkušnjo, se je pod francosko zastavo zlila v zmagovito kombinacijo, v slogu mušketirjev so bili vsi za enega, eden za vse



»Dobro smo se pripravili na svetovno prvenstvo. Poleg tega so starejši igralci odigrali vodilne vloge, mlajši pa so v reprezentanco vnesli lastno energijo. Imam ekipo s pravo mešanico izkušenj in poleta, tudi vsi sobivajo s pogledom v isto smer. Nihče se ne pritožuje. Poleg tega je v moštvu navzoč duh, ki bi lahko premikal gore. Igralci bodo čez dve leti ali štiri še močnejši,« je modroval selektor Didier Deschamps, le eden od treh, poleg Maria Zagalla in Franza Beckenbauerja, ki je pokal za naslov svetovnih prvakov osvojil kot nogometaš in selektor. Ne pozabimo, leta 1998 je bil kapetan Les Bleus in je po finalu tudi ponosno dvignil lovoriko.