V nadaljevanju preberite:

Pogosto pravijo, da je nogomet v marsičem odraz življenja, v športu veljajo podobne zakonitosti kot v poslu – pretekli uspehi niso jamstvo za uspešno prihodnost. tega se dobro zaveda tudi Matjaž Kek, selektor slovenske nogometne reprezentance, ki je prvič v njeni zgodovini igrala v osmini finala eura 2024 v Nemčiji. Slovenija bo v petek odprla novi cikel v Uefini ligi narodov (tekmec Avstrija), kar bo prvo dejanje zahtevnih kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu 2026 v Severni Ameriki. Kek je pravšnji sogovornik, ki je leta 2010 – po mundialu v Južni Afriki – že bil v podobnem položaju kot danes. V intervjuju z Mariborčanom smo odprli relevantne teme v obdobju, v katerem se nahaja slovenski reprezentančni in klubski nogomet. V nadaljevanju nekaj vprašanj in odgovorov za pokušino, celotni intervju v odklenjenem članku.

»Zadovoljen sem z videnim na igrišču v Ljubljani, v Stožicah sem videl tip nogometa, ki zdaj vlada v Evropi, če seveda odmislimo čisti vrh. To pomeni maksimalno izkoriščanje svojih odlik in veliko željo. Čestitam Olimpiji in Celju, slednji je odgovoril na najboljši možen način, to veliko pomeni.«

Omenili ste kadrovske resurse. V prvi ligi se je izpostavilo več zanimivih tujcev, ki so opozorili nase tudi v zadnjih evropskih tekmah. Predvsem v majici Olimpiji jih nekaj igra po več let, lahko bi bili uporabni celo v kontekstu naturalizacije.

»Omenjeni tujci Olimpije so v resnici delovali natančno tako, da se lahko ob njih pravilno razvijajo naši mladi nogometaši. Ne vem, ali bi Marko Ristić deloval tako dobro, če bi bili Olimpijini tujci nezainteresirani in nekvalitetni. Prvič, to je lahko gotovo dobro – seveda ob kvaliteti in odnosu, ki ju kažejo, ob nesporni kvaliteti strokovnega vodstva kluba, ki je očitna. In drugič, če so seveda izpolnjeni vsi pogoji, zakaj ne razmišljati tudi o podeljenem potnem listu?«

Ste lahko še bolj konkretni?

»Saj ne gre za imena. Ne smemo se braniti sprejeti kakovostnih tujcev – da je to prav, se je videlo tudi na tekmi Olimpije in Rijeke. Jasno, tudi jaz bi raje videl, da bi bilo v vsaki naši ekipi najmanj pet ali šest domačih igralcev, toda dobri tujci nam lahko samo pomagajo. Pravim, dobri. Spoštovanje, ki si ga je denimo ustvaril Agustin Doffo, ali pa si ga ustvarjajo še nekateri igralci v Olimpiji, je lahko samo dobra stvar. Še več, če bi se denimo Ristić, Marcel Ratnik in še kdo ob njih kvalitetno razvijali naprej, bi dobili idealen model za slovenski nogomet. Sami bomo namreč težko naredili kvalitativni preskok.«