Koga k... to sploh še zanima?

Vsakokrat, ko gre slovenskemu nogometu slabo rezultatsko in kot panogi, me znanci, prijatelji in tudi nogometni navdušenci pomirjajo, a hkrati zajedljivo prizemljijo. Oprostite izrazu, ampak pri izražanju tega, kaj si mislijo, največkrat pravijo takole: »Koga kurca to sploh še zanima?«

Ne bi se podrobno spuščal v številčnost množice, ki nas še zanima. Vem, da je poleg mene, ki sem usodno in profesio­nalno povezan z najbolj priljubljenim športom na planetu Zemlja in tudi denarno najdonosnejšim, ki je povrhu že dolgo samostojna in vplivna ekonomska sila, še precej »mazohistov«. Ti so le zamenjali udobje: prej so se živcirali na stadionih, zdaj pred televizijskimi zasloni. Še najmanj se vznemirjajo pri listanju in branju časopisov ter rubrike šport. Spletno spremljanje športa je, žal, ukradlo prvinskost in širino duše, ki jo daje papir. Ah, to je že druga tema, za mlajše bralce nepredstavljiva. Pa nazaj v realnost.

Nedavno sem si eno od tekem Olimpije že pod novim vodstvom ogledal na drugi strani stožiškega stadiona. Tam, kjer se srečujejo zeleno-beli mazohisti različnih starostnih skupin. Green Dragons so poglavje zase in z njimi nimajo zveze, a je tudi res, da je na vzhodni tribuni veliko nekdanjih članov zelenih zmajev. Bil sem pomirjen. Še so »kurci«, ki v pravem pristnem duhu dojemajo nogomet in tekme jemljejo kot družabni dogodek, kjer se nekoč otroški prijatelji, zdaj pa očetje in mnogi med njimi tudi uspešni možje na svojih področjih srečujejo in skupaj z več ali manj vznemirjanja doživljajo tekme. Uh, kar močno sem pogrešal ta drugi zorni kot ter res iskrive in bodeče opazke, ki marsikaterega igralca in igro postavljajo v drugačno luč, kot je, na primer, videti z novinarskega sedeža.

To za nogometno dušo res sproščujoče srečanje s preteklostjo je že čez nekaj dni zapacala kruta realnost, ki daje prav tistim, ki pravijo, koga to sploh še zanima. V Ljubljani predvsem ne ta pravih, bi rekel.

O ljubljanskem nogometnem simbolu in njegovem domnevnem reševanju so se menili in zmenili tuji poslovneži, o katerih ne vemo prav veliko in se niti ne potrudijo, da bi se vedelo kaj več. Domačih uspešnih podjetnikov in vplivnejših politikov, »old boysov«, ni več, mlajši povzpetniki pa so tako ali tako v svojem svetu – usoda in delovanje Olimpije jih zanima le takrat, ko lahko zastonj vidijo tekmo in molijo, da jih nihče ne pocuka za rokav. Bliže tem je celo župan, sicer športni navdušenec in najpomembnejši oblikovalec mestne tekmovalne in profesionalne športne politike zadnjih petnajst let.

Bivši predsednik Milan Mandarić in zdajšnji Adam Delius sta šele ta teden razrešila vse prevzemne uganke. FOTO: Leon Vidic/Delo

Upravljavska kriza Olimpije – prepričan sem, da je tudi z novimi upravitelji ni konec – ni le kriza kluba, temveč nogometa kot panoge in njegovega vpliva v glavnem mestu. Razgalja vso bedo mestne gospodarske (zasebne in državne) in politične elite, ki je tako rekoč vse vajeti prepustila tujcem, sama pa se umaknila ali skrila.

Opazka, koga to sploh še zanima, je strašljivo sporočilna in svari pred popolno nogometno apatijo. Ne le v glavnem mestu.