V nadaljevanju preberite:

Kako bi bilo mogoče asketsko in terminsko strniti razvoj dogodkov na Evropski nogometni zvezi (Uefi) okrog števila mandatov, za katere bi se lahko hipotetično potegoval sedanji predsednik Aleksander Čeferin, in nedavni odziv (odstop) njegovega tesnega sodelavca Zvonimirja Bobana? Po obstoječem statutu bi lahko Čeferin kandidiral vsaj še enkrat, potem ko so mu leta 2023 v Lizboni delegati z aplavzom zaupali drugi štiriletni mandat na čelu Uefe.

Razumljivo, da so nekateri tako v Sloveniji kot na tujem vznemirjeni in celo živčni – prve namreč ženeta zavist in domnevna politična oportunost, druge obsedna želja po obvladovanju nogometa, predsednik Uefe je namreč vplivna funkcija, ki seže daleč zunaj nogometnega miljeja.

Čas bo odgovoril na vprašanje, s kakšnimi nameni je prišel Boban v Nyon in tri leta močno podpiral Čeferina. Celo v zagrebškem časopisu Sportske novosti, ki jih je nekoč vodil prav Boban in tam še danes premore »svoje« novinarje, so izpostavili tezo nekaterih dobro obveščenih oseb iz nogometnega miljeja, da gre morda za (propadli) načrt Bobana, ki je morda računal na to, da bi leta 2027 lahko postal predsednik Uefe tudi sam.

»Po novem«, kot je morda spoznal, to naj ne bi bilo mogoče, zato se je umaknil vsaj delno užaljeno, kot lahko ocenimo iz vsebine in konteksta javnega pisma, v katerem ni skrival niti čustev. Kot da bi se odločil v trenutku in brez premišljevanja – kot ob razpadu Jugoslavije, ko je z nogama skočil v glavo srbskemu policistu na znameniti prelomni tekmi Dinama in Crvene zvezde na Maksimiru. Zakaj je – upoštevaje dejstva – poteza Bobana vendarle nenavadna in nepričakovana? Kaj je v resnici načrtoval v Nyonu? Več in celotno ozadje primera v članku.