Italija iz svojega navdihujočega večnega mesta v vrh

Pet let bo minilo od zadnje tekme italijanske reprezentance na velikih tekmovanjih (2. julija) in njenega nesrečnega poraza v četrtfinalu evropskega prvenstva v Franciji proti Nemčiji po strelih z bele točke. Toda ne le za nogometno družino na stari celini, tudi in predvsem za »azzurre«, potem ko so prvič v zgodovini izpustili svetovno prvenstvo (v Rusiji 2018), ima nocojšnja otvoritvena tekma eura proti Turčiji na olimpijskem štadionu v Rimu več kot le simbolni pomen.

Kvalifikacijski polom proti Švedski za uvrstitev na mundial 2018 je za Italijane pomenil novo rojstvo. Poslovili so se od zadnjih velikanov, ki so leta 2006 četrtič osvojili naslov svetovnega prvaka, ter se pod taktirko novega selektorja Roberta Mancinija začeli vračati na evropski in tudi svetovni vrh. Kako daleč sega pogled ambicioznega 56-letnega očeta novega rodu, nekoč nepogrešljivega napadalca in soigralca Srečka Katanca pri šampionski Sampdorii, so razkrile njegove besede po ustoličenju maja 2018.

Tri tekme do rekorda

»Kot trener hočem osvojiti to, česar nisem kot nogometaš, svetovno prvenstvo,« je bil samozavesten in prepričljiv Mancini, ki ni nikoli igral na svetovnih prvenstvih. Rojake je včeraj s čustvenim nagovorom pozval k enotnosti.

Prvi del poti na vrh je Mancini opravil z odliko. Italijo je spet naredil močno in jo v prvo dejanje eura popeljal z nizom 27 tekem brez poraza (22 zmag in 5 neodločenih izidov z razliko v golih 37:4). Le še tri tekme jo loči od izenačenja rekordnega niza iz tridesetih let minulega stoletja, ko je bila dvakrat najboljša na svetu. Še pomembnejše je, da je Italija prepričala tudi druge velike tekmece, ki jo uvrščajo v najožji krog favoritov.



Italija je svoj prvi in edini naslov evropskega prvaka osvojila prav na prizorišču današnje uvodne tekme eura, leta 1968 je bila z 2:0 boljša od Jugoslavije. Toda od obujanja slavne in uspešne preteklosti večni romantiki na Apeninskem polotoku ne bodo imeli prav ničesar. Roberto Mancini, tipični tekmovalec po značaju, ni tri leta ustvarjal Italije, da bi ugajala, marveč, da bi zmagovala. Navijači mu sicer še ne zaupajo preveč, če bi sodili po včerajšnji anketi športnega časnika La Gazzetta Dello Sport, v kateri Italijo na evropskem prestolu vidi slabih 20 odstotkov »tifosov«, največ, 30 odstotkov, pa ji konec EP napoveduje v polfinalu.

Toda Mancini nima razlogov, da ne bi zaupal svoji filozofiji in zamislim, postavitvama 4-3-3, ko se moštvo brani, in 3-2-4-1, ko napada. Pred njim in igralci je le en cilj – zmaga proti Turčiji.

Turčija resda mlada, toda računa s številnimi legionarji

Turčija je morda neznanka, je konkurenčna, toda kako močna je? »Verjamem v Turčijo, prav nič ne zaostaja za Italijo,« je opozoril naše zahodne sosede turški trenerski velikan Fatih Terim, nekoč tudi strateg Milana in Fiorentine. Svarilne besede izkušenega strokovnjaka z vzdevkom »osvajalec« nemara ne gre jemati z vso resnostjo, a jih niti ne kaže preslišati. Turčija pod taktirko drugega velikana, 69-letnega veterana Senola Günesa, pričakuje evropsko bitko z najmlajšim moštvom, toda zelo nadarjenim.

»Še zdaleč ni neizkušeno, v njem je kar 15 nogometašev, ki igrajo v tujini za Milan, Lille, Leicester, Liverpool ...« še poudarja Terim, ki močno zaupa kolegu in vrstniku Günesu, sicer selektorju, ki je Turčijo leta 2002 v svojem prvem mandatu (2000-04) popeljal do tretjega mesta na svetovnem prvenstvu.



Optimizmu Turkov ne gre v prid le statistika: v desetih dvobojih še niso premagali Italije. Le trikrat so iztržili neodločen izid, medtem ko so na svojih dosedanjih štirih evropskih prvenstvih vselej izgubili prvo tekmo. Italija je na olimpijskem štadionu v Rimu na velikih tekmovanjih zmagala v osmih nastopih od desetih. Dvakrat je iztržila neodločen izid.