Heysel postal sinonim za razgrajanje na nogometnih štadionih

Konec maja že dolga leta pripada tudi finalni tekmi za naslov najboljšega nogometnega kluba stare celine. Sklepni dvoboj lige prvakov, nekoč pokala evropskih prvakov, botruje izjemnemu globalnemu odmevu, gre za spektakel razsežnosti mundiala ali eura, le da gre v tem primeru seveda zgolj za eno tekmo. Ogromno lepih zgodb je nastalo v vsej te dobi, toda današnji 29. maj je obkrožen tudi s črno barvo žalosti. Spomin uhaja k tistemu sredinemu večeru pred 35 leti, ko je pred tekmo Liverpoola in Juventusa iz Torina preminilo 39 ljudi.

Nogometna zgodovina je pisala še hujše scenarije z večjim številom žrtev, toda prav ta je posebej odmeval, saj so nesrečneži umirali pred milijonskim TV avditorijem, prepoznavnost obeh klubov je pritegnila pozornost tudi tistih, ki nogometa kaj prida ne spremljajo, še danes pa Heysel, sicer naziv štadiona v Bruslju po delu mesta, v katerem se nahaja, ostaja zlasti sinonim za divjanje in pretepanje navijačem v športnih arenah. Ko sta se denimo dobra tri leta pozneje, decembra 1988, na nam bližnji Reki spopadli navijaški skupini domačega kluba in Hajduka iz Splita, je bilo zaznati zapise in poročila z oznako »jugoslovanski Heysel«. Smrtnih žrtev takrat v Kvarnerskem zalivu ni bilo, kot tudi ne pozneje ob še hujših spopadih pred derbijem v Zagrebu med Dinamom in C. zvezdo, maja 1990, vseeno pa so tudi ti dogodki po odmevnosti segali tudi na tuje.

Med 39 preminulimi večinoma Italijani

Jasno pa niti omenjenih dveh incidentov niti še marsikaterega podobnega ni bilo mogoče primerjati z odmevom bruseljske tragedije na današnji dan pred natanko 35 leti. Na pladnju je bil namreč izjemen športni spektakel dveh vrhunskih inštitucij – dotlej že štirikratnih evropskih klubskih prvakov (1977, 1978, 1981, 1984) iz Liverpoola ter italijanskega nogometnega velikana iz Torina. Slednji se je denimo ponašal z izjemno priljubljenostjo ter množico privržencev po vsej državi, denimo v naši furlanski soseščini kot tudi na Tržaškem so bili »Juventini« izjemno zastopani, vsa ta belo-črna množica pa je do tistega bruseljskega večera v svojih vitrinah močno pogrešala prestižno lovoriko najboljšega moštva v Evropi. Moštvo je nato takrat z izjemnim strategom in motivatorjem na klopi Giovannijem Trapattonijem, na igrišču jedrom svetovnih prvakov iz Španije '82 in vrhunskima tujcema Michelom Platinijem (Fra) ter Zbigniewom Boniekom (Pol) dejansko dvignilo prestižni pokal, toda pravega veselja ni bilo. Italijani so zmagali z 1:0 po podarjeni enajstmetrovki (Platini) glavnega sodnika, Andreja Daine in Švice, obenem pa čustvovali z družinami in prijatelji žrtev: med 39 preminulimi v stampedu, ko tribuna ni več zdržala napada Otočanov, so bili večinoma obiskovalci tekme iz Italije – natanko 32 jih je bilo na seznamu žrtev, na katerem so bili še 4 Belgijci, 2 Francoza in 1 Irec.



O tem, da je bilo navijaških spopadov po mestu že pred tekmo precej, so potrjevali zgroženi domačini, ogenj se je nato vnel ogenj med vročekrvneži na štadionu, kjer se je zbralo okrog 60.000 navzočih, po 25.000 pripadnikov obeh finalistov. Predvsem angleški klubski nogomet pa je takrat, po koncu Ajaxove in Bayernove vladavine sredi sedemdesetih, predstavljal izredno moč na igrišču, prestižne evropske klubske lovorike so si moštva z Otoka kar podajala iz leto v leto, predvsem Liverpoolu z odlično zasedbo britanskih asov (Škota Kenny Dalglish in Alan Hansen, Valižan Ian Rush, Angleža Paul Walsh ter kapetan Phil Neal itn.) ni bilo kar tako mogoče prekrižati načrtov.

Tri leta prepovedi za Angleže, pet pa za Liverpool

Leto prej mu jih je denimo, povrh na finalu Olimpijskem štadionu v svojem Rimu, poskusila Roma, pa je bil Liverpool spet za konec na vrhu. Toda takrat so številni med privrženci priljubljenih »rdečih« zapuščali italijansko metropolo z modricami in poškodbami ter posledično ob prihodu v domovino sanjali o ostri revanši. Za to je napočil čas že čez eno leto, saj so bili v finalu vnovič tekmeci iz Italije, huliganov očitno ni kaj prida obremenjevalo spoznanje, da gre tokrat za Juventus, ki prav velike povezave z Romo – seveda z izjemo bivanja v isti deželi – preprosto nima. Na nevtralnem prizorišču, današnji metropoli nove Evrope, so jim hoteli vrniti, divjanje je botrovalo hudi tragediji, po kateri seveda družinam in prijateljem nihče ni mogel vrniti umrlih, kazen pa je nato sledila za angleški nogomet, takrat dejansko s svojimi moštvi brez enakovredne konkurence na stari celini.



Za začetek je že sledil nezaslužen poraz Liverpoola v tem finalu, pred čigar uvodnim žvižgom so se mnogi spraševali, čemu so vodilni iz Uefe skupaj s sodniki sploh dovolili to tekmo, nato pa so vsi angleški klubi dobili kazen treh let prepovedi nastopanja v evropskih tekmovanjih, »rdeči« pa so pet let ostali brez stika s staro celino. Tudi doma je predsednica vlade Margaret Thatcher uvedla drastične ukrepe v boju z nogometnim huliganizmom, v Liverpoolu pa so komaj dobro začeli spet sestavljati novo nogometno zgodbo, že jih je čez štiri leta doletela nova tragedija v Sheffieldu (glej okvirček). In vse to je spodrezalo kolena izjemni nogometni inštituciji, po kateri mesto slovi, podobno kot po glasbeni skupini The Beatles. Sestopila je z vrha angleškega nogometa, naslova državnega prvaka za Liverpool ni bilo že tri desetletja. In zdaj ko je novi rod z izjemnim nemškim strategom Jürgnom Kloppom v zadnjih mesecih končno korakal k lovoriki, je pohod zaenkrat ustavil koronavirus ...